Ali Sveto pismo odobrava samomor?

Kako naj razumem, da Cerkev res ne odobrava samomora, če je pa v Stari zavezi (Druga knjiga Makabejcev) taka smrt označena za častno (2 Mkb 14,37-46)? Samomor je v Svetem pismu storil tudi Savel, Juda ... V zgodovini pa je Cerkev tako strogo ravnala s tistimi, ki so naredili samomor. Kako vse to združiti?
Peter

Spoštovani Peter!
Problem samomora je boleč problem tudi slovenskega naroda, zato bom odgovor na vaše vprašanje malce razširil in nakazal sodoben krščanski odnos do samomora in samomorilcev.
Res je, da imamo v Svetem pismu nekaj zapisov o samomorih, in res je da je v Drugi knjigi Makabejcev (14,37-46) taka smrt označena za častno. Pri Savlu (1 Sam 31,3-5) in Samsonu (Sod 16,22-31) je samomor pomenil izognitev mučenju in sramotni smrti od sovražnikovih rok. Pisatelj Knjige sodnikov je Samsonovo ravnanje ocenil za hvalevredno, kot del njegovega neomajnega boja s sovražniki ljudstva, pa tudi kot poskus, da bi umrl častne smrti, namesto da bi ga umorili sovražniki. Povedati moramo, da so Judje različno sodili o dovoljenosti samomora: nekateri so mu brezpogojno nasprotovali in samomorilcev niso pokopavali na svojih pokopališčih, drugi pa so ga v izjemnih primerih dovoljevali kot dostojanstven izhod iz brezupnega položaja. Ta nauk je izhajal predvsem iz Talmuda, zbirke pisanih diskusij med rabini, ki je nastajala od leta 100 pred Kristusom do 5. stoletja po Kristusu. Talmudski napotki so celo zahtevali samomor, če je obstajala možnost, da bi bil Jud prisiljen v malikovanje, spolni greh ali umor. V 2. Mojzesovi knjigi, ki je starejša od Talmuda, pa je izrecno zapisano: »Ne ubijaj!« (2 Mz 20,13) in ta božja zapoved vključuje tudi prepoved samomora.
pismo 02 2012aEvangelist Matej omenja samomor Juda Iškariota, ki je nad svojim dejanjem izdajstva obupal (Mt 27,5). Tudi Apostolska dela prinašajo poročilo o ječarju, ki je stražil ječo v Filipih v Makedoniji in je hotel narediti samomor, ker so se med molitvijo jetnikov Pavla in Sila vrata ječe odprla in so jetnikom odpadle verige. Zato je ječar “izdrl meč in se hotel ubiti; mislil je, da so mu jetniki pobegnili” (Apd 16,27). »Pavel pa mu je zaklical z močnim glasom: “Nič žalega si ne stôri! Vsi smo še tukaj!”« (Apd 16,17). Ječar si je premislil in se še isto noč “dal krstiti z vso svojo družino” (Apd 16,33).
V novozaveznih primerih je bil vzrok za samomor Juda Iškarijota obup nad posledicami izdaje svojega Učitelja, ječar v Filipih pa se je ustrašil zaradi posledic, ki bi lahko sledile, če bi jetniki, ki jih je moral stražiti, ušli iz zapora. Nova zaveza samomora v nobenem primeru ne odobrava, ampak ga samo omenja kot dejstvo ali naklep.
Krščanstvo pa prav od začetka samomor kategorično odklanja, saj je človekovo življenje sveto in pripada samo Bogu in je njegova last. To ne velja samo za življenje drugega, ampak tudi za naše lastno življenje, ki nam je zaupano. Bog nam ga je podaril in samo on ga lahko vzame. Obstaja pa tudi, čeprav zelo redko, tako imenovani “altruistični samomor”, junaško žrtvovanje lastnega življenja, da bi rešili življenje drugega (nosečnica, da bi otrok preživel, reševanje bližnjega, četudi je verjetnost lastne smrti).
Samomor nasprotuje naravnemu nagnjenju človeškega bitja, da svoje življenje ohranja in ga vzdržuje. Samomor je v hudem nasprotju s pravično ljubeznijo do sebe. Prav tako žali ljubezen do bližnjega, ker krivično pretrga vezi solidarnosti z družinsko, narodno in človeško družbo, glede katerih ohranjajo obveznosti. Samomor nasprotuje ljubezni do živega Boga. Vsakdo je odgovoren za svoje življenje pred Bogom, ki mu ga je dal. On ostaja njegov najvišji Gospodar. Sprejemati smo ga dolžni s hvaležnostjo ter ga ohranjati njemu v čast in za zveličanje naših duš. Smo le oskrbniki in ne lastniki življenja, ki nam ga je Bog zaupal. Ne razpolagamo z njim.
Seveda so tudi danes lahko različni vzroki za samomor: obup, velik strah ali zaskrbljenost pred preizkušnjo, hude psihične motnje, kar lahko pospeši odločitev za samomor in tudi zmanjša samomorilčevo odgovornost. Človeku, ki je v skušnjavi samomora, smo dolžni pomagati, da bo vedno bolj odkrival sam sebe, svoje osebno dno in v njem vedno bolj izkušal, kako ga trpljenje, če ga sprejema, utrjuje in mu krepi pogum. V kristjanu je ta povezava zedinjenje z Jezusom Kristusom, z njegovim trpljenjem in vstajenjem.
Človek je dolžan, da, če je mogoče, samomor prepreči. To izhaja iz dejstva, da je poskus samomora po večini, če že ne v vseh primerih, obupen krik po večji pozornosti in večji pomoči. Iz tega ne izhaja samo dolžnost, da samomor preprečimo, ampak še bolj nujno dolžnost, da ga že vnaprej preprečimo z jasno, k bolnemu človeku usmerjeno ljubeznijo. Odkriti je treba globoke vzroke in jih, kolikor je mogoče, odstraniti. Voditelji družbe so dolžni iskati vzroke za samomor tudi tako, da zboljšujejo družbene razmere.
Država in civilna družba in ne samo Cerkev, se vse bolj zavedata zla samomora. Podobno kot zlo mamil in alkohola tudi skeleča rana na človeškem in narodovem tkivu zaradi samomora povezuje številne ljudi dobre volje, da bi s svojo pomočjo zmanjšali število samomorov. Tudi pri nas je vse več posameznikov in združenj, strokovnjakov in prostovoljcev, ki bi radi ljudem s samomorilnimi nagnjenji pomagali (116 123 – Zaupni telefon Samarijan in Sopotnik (24h/dan) 116 111 – TOM – telefon za otroke in mladostnike (vsak dan med 12. in 20. uro) 01 520 99 00 – Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 031 233 211 – Ženska svetovalnica – krizni center (24h/dan), saj smo Slovenci na žalost v vrhu lestvice samomorilcev. (leta 2017 si je pri nas sodilo 411 ljudi, 40 več kot leta 2016 - op. adm.)
Kristjani, ki zavračamo samomor, samomorilcev ne moremo obsojati, saj tudi tukaj velja, da je treba obsojati greh in ne grešnika. Prav tako ne smemo obupati nad večnim zveličanjem oseb, ki so si vzele življenje. Bog jim more po poteh, ki jih samo on pozna, dati priložnost za zveličavno kesanje. Zato Cerkev moli tudi za tiste, ki so si vzeli življenje, in prosi Stvarnika, da bi pokojnega osvobodil vezi greha in ga sprejel v onstransko kraljestvo pravičnosti, ljubezni in miru. Kristjani upamo, da Kristus, ki je umrl za odrešenje vseh ljudi, lahko tudi samomorilcem podeli luč, ki nikoli ne ugasne, dan, ki ne bo imel zatona in življenje, ki ne bo imelo konca.
Če je Cerkev včasih strože ravnala glede samomorilcev, je to bilo zato, ker je verjetno preveč poudarjala objektivno zlo samomora in se premalo vživljala v konkretnega ranjenega človeka ali v človeka z patološko zoženo duševno zavestjo in zato manj odgovornega za nekatera njegova, tudi samomorilska, dejanja. Kristusovo opozorilo: »Ne sodite, da ne boste sojeni,« velja tudi za naš odnos do samomorilcev.
Ena izmed prošenj v obredniku Krščanski pogreb se glasi: »Gospod, tudi nam odpusti, če pokojnemu nismo bili v duhovno oporo.«
Ljudje s samomorilskimi nagnjenji nas vabijo, da bi jim bolj zavzeto prisluhnili, svetovali strokovnjaka, da bi jim pomagal, kristjanom pa pokazali tudi na Kristusa, ki je doživel pred velikonočnim jutrom veliki petek.

ŠKAFAR, Vinko. (Pisma) Ognjišče (2012) 2, str. 54

Zajemi vsak dan

Kristjan se prepušča lastni vesti, da ga vodi, in ne more drugače; istočasno pa ne opušča vzgoje vesti, ko stori vse, da bi bila njegova vest prav oblikovana.

(Tomaš Špidlik)
Nedelja, 16. Februar 2020
Na vrh