Moj mož je našel v soseščini ljubico

Dolgo časa sem se odločala, ali naj vam pišem. O čem? O mami, ki bi ji rada rekla hvala. O možu, ki mu je družba vse.
Danes sem sama s srednješolko in študentom. Mama je šla k Bogu po večno plačilo. Danes vem, da me je edina ljubila. Dala mi je lepe zglede, ko je ostala vdova z mladoletnimi otroki … Reševala se je z delom, s poštenostjo in molitvijo. Koliko rožnih vencev je premolila. Hvala ji! Verujem in upam, da pri Bogu prosi za nas.
Mož si je našel ljubico v soseščini. Otroka sta z menoj. Ničesar mi ne očitata, ker se zavedata, da sem se trudila, oče pa jim je vse prevečkrat delal »sramoto«. Toda kljub vsemu temu, kljub vsej skrbi zanju, sem včasih tako sama! Redno hodimo k maši in vsak dan molim, da bi vzdržali …
V zakonu sem v glavnem sama skrbela za vse potrebno. Možu sem večkrat pomagala, tudi denar sem mu dajala, kajti, ko ga je potreboval, ga pogosto ni imel (meseca ni nikoli znal deliti s 30).
Saj ne rečem, marsikaj zna narediti, popraviti, kuhati na piknikih... Zato ga imajo prijatelji radi!? Družina pa je zanj že vse predolgo na stranskem tiru. Najprej je bilo nekaj mladih deklet, s katerimi se je srečeval, ko smo pred leti zadnjič skupaj dopustovali. Potem je bila ljubica (za katero sem tedaj samo sumila), in sedaj je nova ljubica, ki je ne skriva v javnosti. Tudi v navzočnosti mlajšega sina se je z njo objemal in poljubljal. Lahko si mislite, kako boli otroke in mene.
Odločila sem se, da mu bom dala »prosto pot«. Ne bom več prenašala zaničevanja in poniževanja, ki mi ga je namenjal, pogosto tudi v družbi, že nekaj let.
Ko sem uvidela, da vse prošnje in prigovarjanja, tudi rotenje, ne pomaga nič, sem zanj le še molila, redno vsak večer, vsaj pet let. Tolažim se, da Bog že ve, zakaj je to dobro. Morda bo nekoč spoznal, kaj je izgubil.
Pomagala bom otrokom, kolikor bom mogla, in upam, da mi bo Bog pomagal, da bom vzdržala.
Silva

pismo 03 2008aŽe Sveto pismo stare zaveze blagruje ženo, ki skrbi za svojo družino: »Vrlo ženo, kdo jo najde? Visoko presega bisere njena cena. Moč in milina sta njen okras. Nadzira pota svoje družine. Njeni sinovi se dvigajo in jo blagrujejo. Žena, ki se boji Gospoda, ta je hvale vredna« (Prg 31,10-30). V teh besedah mnogi najdemo podobo svoje matere. Tako tudi ti. Naj bo tudi tvoja podoba.
Žal danes mnogi mislijo, da življenje lahko napolniš z iskanjem čim bolj »lahkega« življenja. Kako s tem druge prizadeneš, ni važno, le da ti zadovoljiš svoje želje, ki pa so vse po vrsti čutne narave. Človeka pa ne more zadovoljiti samo čutno življenje, zato prej ali slej doživi poraz in njegovo srce ostane prazno. Zato leta »s cveta na cvet«. In zapušča za seboj nesrečne ljudi. Toda takega človeka to ne briga, dokler ne bo postal sam pogorišče. Človek se razlikuje od živali, ki poznajo samo čutne potrebe. Človek ima duha, razum, duhovne potrebe. Žival nikdar ne misli, kaj bo jutri, dovolj ji je, da so zadovoljeni njeni nagoni ta hip. Če jih zadovolji, je »srečna« in ne potrebuje nič drugega. Pri človeku pa ni tako. Občuduješ svojo mater, ker ni iskala svojih ugodij, ampak je skrbela za dobro svoje družine, tudi če se je bilo treba za to odpovedati lastnim potrebam. Zato so tako dragoceni zgledi naših mater.
Poglejmo okrog sebe. Čeprav imajo ljudje v našem okolju s čim zadostiti svoje telesne potrebe: niso lačni, imajo streho nad glavo, imajo obleko … se vam zdijo presrečni? Še zdaleč ne! Polni so nevoščljivosti, ker vidijo, da imajo drugi še nekaj več kot oni. Človek se nikdar ne zadovolji; ko je dosegel nekaj, kar je mislil, da ga bo osrečilo, takoj vidi, da »to ni to« in že išče nekaj drugega. Ne išče pa tega, kar bi ga dejansko pomirilo, to je, duhovne vrednote: živeti za nekaj, za nekoga. To so znale naše matere in čeprav so morda živele v revščini in so garale, sem prepričan, da so bile srečne. Cenile so prave duhovne vrednote. Redovnica v misijonih gara cele dneve. Kaj ima od tega? Nič. Kljub temu je srečna in bi ne zamenjala za udobje, ki bi ga lahko imela doma.
Praviš, da se včasih čutiš »tako sama«. To tvojo samoto lahko napolni samo Bog. Misliš, da se tisti, ki živijo tako, kot tvoj mož, ne čutijo »osamljene«? Pa še kako, prav zato hočejo napolniti svojo osamljenost in praznino z novimi avanturami. In ko bo tega konec, ko bo telo odpovedalo za avanture? Ko pride bolezen in te vsi pustijo na »stranskem tiru«, zato, ker tudi oni »mislijo samo nase«, kdo bo mislil nate? Hvala Bogu, da so še ljudje, ki mislijo tudi na druge. Tako vzgajaj tudi svoje otroke.
Glede ločitve pa nisem prav razumel, ali še mož »prihaja domov«? Imaš vso pravico, da mu pokažeš vrata.
oče urednik Franc Bole

Ognjišče (2008) 3, str. 74

Zajemi vsak dan

Iskreno se moram vprašati: koliko ljudi, s katerimi se srečujem v življenju, je našlo ali srečuje v meni Kristusa?

(Franc Sodja)
Četrtek, 24. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh