Na Zahodu so reinkarnacijo sprejeli povsem drugače in jo prikrojili svojim željam

Imam, mislim, eno zelo zanimivo vprašanje, na katerega bi rada odgovor. Vera nas uči, da ko umremo, gremo v nebesa ali pekel ali v vice. Osebno se trudim živeti čim bolj po krščanskih pravilih in upam, da bo moja zadnja ura srečna in da me v trenutku smrti pride iskat sam Jezus. Danes veliko ljudi verjame v reinkarnacijo, da se človek ponovno rodi. Nekaj časa sem pred leti tudi sama skoraj verjela temu, dokler mi ni neka redovnica povedala, da ima vsak sam eno dušo in samo eno življenje. Trenutno prebiram knjigo Pogovori Maryota Thomaasenna. Predgovor je napisal Božo Rustja. Na strani 75 te knjige je poglavje Molitev. Naj samo omenim, da v tej knjigi Jezus odgovarja otrokom svojega časa na njihova vprašanja. (sledi navedek, ki ga zaradi dolžine ne moremo objaviti v celoti, ampak samo del)
»Človek je na potovanju. Duša njegova potuje že milijone let. Pot vodi skozi različna morja, skozi morje žalosti, obupa, strasti, ognja, bolezni,sovraštva ... Duše so izkusile vse: spoznale so temo in svetlobo ... Dozorele so, kakor dozorijo plodovi na drevesih. In potem ne bo več krivic, žalosti, obupa, solz in trpljenja. Le blaženost in v njej pozabljenje križevega pota milijone zemeljski let.« Berem tudi knjige, v katerih je opisano, kako so umrli bili pri Jezusu ali Mariji in so morali nazaj na zemljo, pa niso hoteli. V drugih knjigah pa piše, kako se otroci spominjajo krajev, kjer so živeli v prejšnjem življenju.
Prosim, povejte mi, kako je s tem. Ali res obstaja reinkarnacija, kot učijo nekatere vere, ali pač ne? Kdaj smo vse okusili in ‘dali skozi’, da smo dozoreli za nebesa? Ali obstajajo vice ali ne?
Čisto sem zbegana. Prosim vas za čimprejšnji odgovor.
Anča
pismo 05 2017aGospa Anča, ne pustite se zbegati! Najprej naj na kratko in direktno odgovorim na vaše osnovno vprašanje: svetopisemsko-krščansko razodetje o Bogu in človeku ne pozna reinkarnacije. Pozna inkarnacijo (učlovečenje) Boga v Jezusu Kristusu, ne pa naših ponovnih in ponovnih vračanj na svet. To sodi v druge, zlasti vzhodne verske predstave.
Knjige, ki jo omenjate, nisem bral, zato tudi težko sodim o odlomku, a občutek sem dobil, da govori bolj o človeku na splošno, ki že od izvirnega padca naprej na zemlji živi podobne izkušnje trpljenja, zla pa tudi Božjih posegov in zadnji, najodločilnejši, je bil prav prihod Kristusa na svet in njegova odrešenjska smrt ter vstajenje.
Sedaj pa še kakšno misel več o reinkarnaciji. Tudi iz vašega zapisa izhaja, da je dandanes reinkarnacija dokaj privlačna, saj ste se tudi vi pred leti malo spogledovali z njo in končno vas še vedno zanima. Vprašanje reinkarnacije je nadvse zanimivo in predvsem zelo aktualno ter je praktično prava ‘moda’ v zadnjih desetletjih, predvsem v duhovno izpraznjenih zahodnih deželah. Kako naj razumemo ta pojav? Reinkarnacija, ki pomeni niz zaporednih ponovnih rojstev v ta svet, izvorno spada v kulturni svet nekaterih vzhodnih verstev, zlasti indijskih (npr. hinduizem). V obzorju njihove filozofije in njihovih svetih knjig je reinkarnacija odgovor na vprašanje o odrešenju. Naj samo spomnim: reinkarnacija se razvija na podlagi zakona karme ali zakona plačevanja dejanj, po katerem mora vsak celotno poplačati dolg, ki si ga je naložil z odstopanjem od kozmičnega zakona dharme. Posameznik mora sam vse pravično izravnati in izpolniti vso pravičnost, sam mora ‘rešiti’ samega sebe.

    V zahodni civilizaciji so pravzaprav ‘pokvarili’ vzhodno pojmovanje reinkarnacije, si ga priredili za svoje potrošniške potrebe: ker svojih pričakovanj človek ni uresničil v enem življenju, bi rad imel nove priložnosti v naslednjih.

NA VZHODU JE REINKARNACIJA ‘NEKAJ TEŽAVEGA’
Na splošno v okviru teh verstev reinkarnacija ni nekaj samo v sebi pozitivnega in zaželenega, ampak je dogajanje, iz katerega je treba čim prej izstopiti, saj je cilj zaporednih življenj vračanje nazaj v praizvor; s tem pa se želi doseči ‘potopitev’ osebnega jedra nazaj v prapočelo ali praboga, ki je nekaj vseobsegajočega, a neosebnega. Pri tem je poudarjeno, da je pravzaprav napaka, torej nekaj slabega, da je neko posamezno bitje (na primer ‘jaz’) nastalo, ko se je ločilo od prapočela (boga = praognja = praizvora). In ko se to odrešenje z vrnitvijo v praizvor dogodi, se po tem prepričanju izniči osebna zavest. Reinkarnacija tako pomeni potovanje z ene ravni bivanja v drugo ali iz enega življenja v drugo. Posamezno bitje gre lahko pri tem potovanju ‘naprej’ ali pa ‘nazaj’, gleda na ne/uspešno preživetje določene stopnje. Kdor vsa življenja dobro preživi, doseže ‘nirvano’, ki pomeni zlitje s prapočelom in ga kot posameznika ni več. Cilj tega ‘odrešenja’ je torej, da ‘jaz’ kot samostojna zavest izgine.
Ta ideja nosi v sebi tudi predstavo o cikličnem času. To je čas, v katerem se pravzaprav nič novega ne zgodi, ampak se vse samo ponavlja v cikličnem kroženju. Temu nasproti pa stoji svetopisemsko linearno pojmovanja časa, v katerem se zgodi resnični napredek, radikalne novosti in zato tudi enkratni Božji posegi. Če v prvem pojmovanju časa krščansko odrešenje kot povsem nov in kvalitativno enkraten poseg Boga sploh ni mogoč, lahko tak odrešenjski dogodek v krščanskem pogledu na zgodovino vključimo.
Na Zahodu pa so pojem reinkarnacije sprejeli povsem drugače in ga s tem močno prikrojili svojim željam in potrebam ter ga povsem izmaličili glede na avtentično vzhodno pojmovanje. Reinkarnacija v zahodnih predstavah nikakor ni nujno zlo, ki ga mora človek preiti, da bi se odrešil, in naj bi se ga čim prej znebil, ampak se vidi v njej možnost novih in novih življenj, ki omogočajo podaljševanje bivanja človeku tukaj na zemlji. Kar je sanja zahodnjaka, ki je s svojo sekularizacijo in profanacijo vsega izgubil vero v posmrtno življenje. Seveda pa to v krščanskem pomenu ni večno življenje. Tako lahko vidimo, da so v zahodni civilizaciji pravzaprav ‘pokvarili’ vzhodno pojmovanje reinkarnacije, si ga priredili za svoje potrošniške potrebe: ker svojih pričakovanj človek ni uresničil v enem življenju, bi rad imel nove priložnosti v naslednjih. In nedvomno je to za sodobnega človeka izredno privlačna ‘ponudba’. Pa še nikomur ni treba dajati odgovor o svojem življenju, saj vse opraviš sam. V mnogih novodobskih ‘duhovnih’ ponudbah je ta ‘možnost’ vključena kot sestavni del njihovega pogleda na svet in močno priteguje ljudi.
Seveda pa obstaja tudi drugačen pogled na odrešenje. Krščanski pogled vidi odrešenje v milostnem zastonjskem posegu Boga v Jezusu Kristusu v ta svet in v človekovem svobodnem odgovoru na to ponudbo Boga, ki je v krščanstvu pojmovan izrazito kot osebno bitje. Zato v krščanskem razodetju reinkarnacija nima mesta, saj ima človek tudi kot posameznik nenadomestljivo vrednost in z odrešenjem, prehodom v nebesa, ne bo in ne more izginiti kot individualna zavest – človekov jaz, saj bi to pomenilo, da bi Bog izničil svojo ustvarjenino in to prav bitje z zavestjo o sebi in sposobnostjo komunikacije z njim. To ne bi bilo vredno Boga. Tak Bog ne bi bil več krščanski Bog – Oče, ampak monstrum, ki ‘žre’ svoje otroke.
    Na splošno v okviru vzhodnih verstev reinkarnacija ni nekaj samo v sebi pozitivnega in zaželenega, ampak je dogajanje, iz katerega je treba čim prej izstopiti, saj je cilj zaporednih življenj vračanje nazaj v praizvor.

REINKARNACIJA POMENI SAMOODREŠITEV, KAR PA JE ZA KRŠČANSTVO NESPREJEMLJIVO
Princip reinkarnacije pa, nasprotno, pomeni samoodrešitev človeka, saj si prehod z nižje stopnje bivanja na višjo omogoči človek sam, tudi ko gre za tisto zadnjo – vstop v nirvano. Samoodrešenje je z judovsko-krščanskega vidika nepredstavljivo zaradi narave greha. Greh namreč ni v kršitvi predpisa, ampak v prelomu zaveze z osebnim Bogom. Izgubljenega lahko ‘reši’ samo Bog, ki ponudi ponovno vzpostavitev odnosa s človekom grešnikom, in tako obnovi njuno prijateljstvo. Krščanska vera torej samoodrešenja človeka ne pozna, je celo v popolnem nasprotju z njim. Odrešenje lahko človek s svojim načinom življenja samo sprejme ali zavrne. Odrešenje se dokončno uresniči z vstajenjem in poveličanjem, kar Sveto pismo imenuje gledanje Boga iz obličja v obličje, ne pa zlitje z Bogom v eno. “Iz obličja v obličje” pomeni, da sta dve osebi ena nasproti drugi, se priznavata kot različni, a se hkrati združujeta v darujoči se ljubezni.
Nekateri drugi Jezusov prihod na zemljo razumejo kot reinkarnacijo. Naj še enkrat poudarim osnovno dejstvo, da krščansko razodetje ne vsebuje nobene misli niti o možnosti reinkarnacije kot vrnitve v zemeljsko življenje. Bog sicer lahko koga obudi nazaj v življenje (kot Jezus Lazarja), a to pomeni samo podaljšanje življenja za kratek čas do dokončne smrti. Po vzhodnem pojmovanju smrt ni resničen prehod v ‘onkraj’, v povsem drugačen način bivanja, ampak pomeni samo spremembo načina življenja na tem svetu. Smrt v pravem pomenu bi nastopila le na koncu zadnje v vrsti reinkarnacij, ko pa bi izginila tudi osebna zavest in individualnost bitja, ki bi se vrnilo v ‘praboga’. V krščanskem pogledu na človeka in svet pa pomeni ena in edina smrt prehod iz tega zgodovinskega načina bivanja v novi Božji način; nikakor pa zlitja z Bogom. V Jezusovem oznanilu torej ni nobenega prostora za ponovno človeško rojstvo na tem svetu. Ko kristjani izpovedujemo vero v drugi Jezusov prihod in konec sveta, prav s tem izražamo za nas sedaj nedojemljivo drugačnost, ko ne bo Kristus ponovno vstopil v naš način življenja, ampak bomo mi stopili v njegovega, ki je tudi za nas dokončen način, saj je večnosten, in ga imenujemo poveličano stanje. Kako bo ta prihod izgledal, nam ni razodeto. Jezus nam je zaupal le, da bodo predhodno ta ‘dogodek’ spremljala znamenja velikih stisk, “nebesne sile se bodo majale”, a kako bo to dejansko izgledalo, ne moremo točno določiti. Jezus je jasno povedal le, da bo takrat vsakemu človeku takoj povsem jasno, za kaj gre. Jezusovega drugega prihoda zato ne moremo imeti za njegovo reinkarnacijo. Če bi se ponovno učlovečil, bi namreč to pomenilo, da bo spet moral umreti, Kristus pa po vstajenju več ne umrje in z njim bomo tudi mi večno živeli.
Odločitev za reinkarnacijo ali vstajenje temelji na verskem pogledu na človeka, njegov odnos do telesa in Boga. Zato kristjan ne more verjeti v reinkarnacijo. Zasnova namreč ne ustreza pomenu krščanstva. Reinkarnacija izniči zamisel o ‘Odrešeniku’, prav tako izniči Božjo milost, ker se nauk razvija na naturalističnem pogledu, ki zamenjuje Stvarnika in tisto, kar je ustvarjeno. Jezus ne prevzema naše slabe karme, marveč še več, prevzema naše grehe, našo oddaljenost od Boga, ki je nastala zaradi preloma zaveze. V pismu Hebrejcem je zapisano, da je “Jezus srednik nove zaveze, kri kropljenja, ki govori bolje kakor Abelova” (Heb 12,24). To pomeni, da Kristusova žrtev po ljubezni neskončno odtehta vsakršno zavrnitev ljubezni in vsako sovraštvo, ki uničuje človeka. V Jezusu je Bog približal in daroval svojo ljubezen vsem, ki je ne odklanjajo. Moram pa poudariti, da obstaja velik prepad med prepričanjem o reinkarnaciji in prepričanjem kristjana, ki svoje odrešenje sprejema po Jezusu Kristusu, ki je za vse ljudi umrl in vstal od mrtvih. Jezus je resnično vstal; vstal je od mrtvih, s telesom in dušo; v to Vstajenje verniki polagamo veselo upanje popolne uresničitve vsega svojega bitja, vključno s telesno razsežnostjo.
Ob koncu vašega pisma postavljate tudi vprašanje o ‘vračanju’ umrlih nazaj v to zemeljsko življenje. Takšne izkušnje imenujemo ‘obsmrtne izkušnje’ in ne izkušnje v smrti. Pred leti je vzbudilo veliko zanimanja delo avtorja Moodya Življenje po življenju, toda v teh opisih je zmotno govoriti o izkušnji življenja po življenju. Te osebe so se v resnici ‘vrnile’ v to zemeljsko življenje, zato lahko sklepamo, da niso v resnici umrle; bile so le klinično ‘mrtve’. Gre za izkušnje zelo blizu smrti, a še vedno s tostranskega “roba zemeljskega življenja”; osebe so se vrnile s pozitivno izkušnjo, kar nam je lahko samo v tolažbo. Vendar pa je resnici na ljubo treba priznati, da obstajajo tudi negativni opisi teh stanj, opisi trpljenja in strahu, pač verjetno odvisno od takratnega duhovnega stanja teh oseb.

    Omenjate otroke, ki bi se naj spominjali krajev iz prejšnjih življenj, verjetno krajev, kjer še niso bili. Odgovor na tak pojav lahko poiščemo v paranormalnih pojavih.

Omenjate otroke, ki bi se naj spominjali krajev iz prejšnjih življenj, verjetno krajev, kjer še niso bili. Odgovor na tak pojav lahko poiščemo v paranormalnih pojavih, torej takšnih, ki jih zaznamo, jih pa še ne znamo razložiti: npr. telepatija, jasnovidnost ... Vsekakor zaradi takšnega ‘spomina’, še ni potrebna razlaga o prejšnjem življenju.
In povsem na koncu naj omenim še vice, o katerih tudi sprašujete. V okvir svetopisemsko-krščanske vizije življenja po smrti sodijo tudi vice. Med poslednje reši sodijo nebesa, vice in pekel. In v tej verski predstavi skrivnosti večnega življenja sodijo se vice razumejo kot stanje, v katerem se po smrti človek še očiščuje ostankov ali posledic greha, ki jih v času zemeljskega življenja ni odpravil. Ker se z Bogom ne more združiti nič, kar sodi h grehu, se je potrebno vsega tega očistiti. In to je ‘vsebina’ vic, ki si jih nikakor ne predstavljamo kot kakšen prostor, ampak kot stanje očiščevanja.
Naj vas ob koncu odgovora še enkrat potrdim v krščanski veri, da reinkarnacija ni zadosten odgovor na človekovo hrepenenje po večni sreči, ki ga neodtujljivo nosi vsak v sebi, ampak da je to po Kristusu darovano vstajenje.
Marjan Turnšek, Ognjišče (2017) 5, str. 48

Zajemi vsak dan

Srečni smo vsi, ki nam je bilo dano videti, čutiti našo kmečko deželo. Vasi so bile tople. Vsi smo se poznali med sabo in se radi imeli.

(Mirko Mahnič)
Petek, 18. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh