Zapis o možu, ki zaupa v Marijo

Nekaj let je minilo od najinega prvega srečanja. Lahko bi mi bil oče. Mož je vreden spoštovanja, zaupanja, zgodovinskega spomina, čeprav vem, da se o njem ne bo pisalo.
Naj vsaj jaz nekaj povem o njem, o njegovi silni ljubezni do slovenskega naroda, jezika, običajev, o bolečini, ko zapušča vnuke, ki bodo nadaljevali rod v Sloveniji, o bolečini, ko zapušča vnuke, ki ostajajo na drugem koncu sveta, ko odhaja na obisk v Slovenijo. Razmišljam pa predvsem o njegovem odnosu do Marije. O zaupanju vanjo, o njegovem trdnem prepričanju, da mu je v moravških hribih prav ona rešila življenje, ko mu je v neposredni bližini Marijine kapelice mogočen grm dajal zavetje pred nasilniki. Tistikrat mu je Marija nakazala rešitev: »Sin moj, pojdi, reši svoje mlado življenje.« In je šel. Za mnogo let. Za zmeraj. Tujina mu je dala drugi dom, tujina mu je dala kruh, ki ga je s svojo pridnostjo lahko dostojno rezal svojima otrokoma. Kako težka je bila prva pot v Slovenijo po toliko letih. Kako so boleli spomini: starši, dom, Teharje, Marija Pomagaj na Brezjah – tolikokrat poslana prošnja k njej čez daljni ocean. Spomnim se zadnjega srečanja. To je bilo romanje, ki je postalo svetinja v mojih očeh. Utrujen gospod, hvaležen za prevoz do Marije Pomagaj na Brezjah, je zaupno molil kleče pred milostno podobo, za pokojno ženo, za hčerki, za pokojne starše, za Slovence, da bi ostali verni ... S težkimi koraki je zapustil baziliko. Trdno prepričan, da ga Marija Pomagaj vodi skozi življenje in spremlja vsak trenutek. Neomajno zaupa v nebeško Mater. Hvaležen je, da mu je bilo dano še zadnjič, kot je rekel sam, priti na ta Marijin sveti kraj. Ni lahko gledati srebrne solze v njegovih očeh. Začutim moč ljubezni in neomajnega zaupanja v nebeško Mater. Zato razmišljam tudi danes o tem. Ne morem, da ne bi. Vleče me nekaj, da tole zapišem. Moram. Da bo nekaj zapisano o njem. O gospodu, ki zaupa v Marijo. Utrdil je tudi mojo otroško zaupljivost do nebeške Matere, ki ji iz dneva v dan izročam svoje drage.
Zaupam v Marijo!
Bernarda

Ko razmišljam, kakšno gorje je prinesla druga svetovna vojna prav v našo Slovenijo, si ne morem kaj, da ne bi zapisal: kako nizko lahko pade človek, naš človek! Saj je bila grozna tudi prva svetovna vojna, vendar le ni bilo sovraštva med ljudmi iste slovenske matere. Ti si razgrnila tančico skrivnosti enega človeka, eno usodo. Kaj pa je z množico, ki so jih kruto pomorili bratje iste slovenske matere? Biti v tujini, je bridko, ker mati domovina je samo ena. Če ti pa je domovina grob, je še bolj kruto; za pomorjene, za njihove očete, matere, brate in sestre, otroke, prijatelje. Verni ljudje imamo še eno Mater, Kraljico mučencev, ki je trpela ob svojem Sinu, našem Odrešeniku. To je mati Marija, h kateri se zatekamo na Brezjah, na Sveti Gori, na Ptujski Gori in v številnih drugih njenih cerkvah. Marija je povsod ista, trpeča in sočutna mati. Mož, ki živi daleč od domovine, ni pozabil za to Mater. Dala mu je moči, da je premagoval težave, bridkosti, ločenost od domovine, od svojih domačih ... S seboj je odnesel vero, ki mu jo je dala rodna mati, domača hiša. To je ohranjal kot najdragocenejši zaklad. Še sedaj na stara leta črpa moč iz tega zaklada.
Žal so doma na Slovenskem mnogi pozabili na brezjansko Mater Božjo in ne znajo več jokati ob njeni podobi. Marija nas čaka, da nas potolaži in nam da novih moči za življenje.
Franc Bole, Ognjišče (2010) 5, str. 76