Ali je smiselno otroke siliti k zakramentom?

Poznam dekle, ki je bila krščena in pri svetem obhajilu, od takrat pa ni bila nikoli več pri maši. Zanima me, ali je smiselno otroke siliti k zakramentom, če otrok nima svete maše za največjo daritev Jezusa za naše odrešenje. Otrok, ki ne hodi v cerkev, se ne more prilagoditi občestvu, ne ve, da je to kraj molitve, ne pozna osebnih drž v Gospodovi hiši. Zdaj je to dekle pred birmo? Ali je prav, da prejme ta zakrament nekdo, ki mu sveta maša ni vrednota in Bog ni smisel njegovega življenja?
Zanima me še to: zakaj pravimo, da nekateri zakramenti vtisnejo neizbrisen pečat?
Ingrid


pismo 09 2012aAktualnost vaših vprašanj je nedvomna. Podobnih primerov je v zadnjih desetletjih vedno več. Seveda so lahko zelo različni in je treba vsak primer posebej obravnavati. Na načelni ravni ni težav, a življenje je večkrat bolj pestro, kot so zgolj objektivna merila ali zahteve. Vaše konkretno vprašanje se tiče dekleta, ki je pred birmo, a od prvega obhajila ni več obiskovala nedeljske svete maše, kar po vaše kaže, da svete maše nima za vrednoto in da Bog ni smisel njenega življenja. Najprej se mi zdi to previsok kriterij za dovoljenje za prejem zakramenta svete birme. Po moje večina birmancev, ki so med sedmim in devetim razredom, tudi tistih, ki poleg verouka še redno obiskujejo nedeljsko sveto mašo, še ni sposobna imeti svete maše za vrednoto in Boga za smisel svojega življenja. So še na poti, da do tega pridejo z našo skupno pomočjo in seveda s svojim prizadevnim sodelovanjem. Tudi zakrament svete birme, postavljen v dobo odraščanja, ima vlogo pomoči pri tem zorenju in vedno bolj zavestnem življenju iz vere, ki še nastaja. Še bolj je to vidno pri pravoslavnih kristjanih, ki skupaj obhajajo vse tri zakramente uvajanja v krščanstvo: krst, birmo in sveto obhajilo, tudi ko krstijo dojenčka. Ker ima zakrament svete birme značaj trajnosti, računajo, da bo deloval postopno, kot bo pač posameznik sposoben z njim sodelovati. Obe praksi, vzhodna in zahodna, sta torej možni. Obe predpostavljata tudi dejstvo vere, da zakramenti po eni strani delujejo sami po sebi v moči Božjega delovanja, po drugi strani pa tudi po meri človekovega sodelovanja, kolikor je delovanje Boga odvisno od svobodnega sodelovanja človeka. V vašem konkretnem primeru je seveda pomembno tudi, zakaj dekle po prvem svetem obhajilu ni več hodila k sveti maši. Koliko je torej sama za to odgovorna, koliko pa je to vpliv staršev, okolice ... Seveda pa je pristop, ko se za sveto birmo odloči odrasel človek, nujno drugačen. Pri njem se za resnost priprave zahteva tudi utrjen način vsaj minimalnega praktičnega krščanskega življenja, saj je pri njem vse odvisno od njegove odprtosti za Božje delovanje.
Nujno pa se mi zdi, da pri zakramentalni praksi upoštevamo tudi različnost zakramentov. Krst je temelj vseh drugih zakramentov in za zveličanje nujno potreben. To čutite tudi vi, ko iščete pojasnilo o neizbrisnem pečatu ali neizbrisnem znamenju, ki ga vtisnejo nekateri zakramenti. To so sveti krst, sveta birma in sveti red (mašniško posvečenje). To pomeni, da se s podelitvijo tega zakramenta zgodi v prejemniku globoka sprememba, neka duhovna sled, ki je ni mogoče na noben način izbrisati, niti s smrtnim grehom ne. Teh treh zakramentov zato tudi ni mogoče ponavljati, oz. večkrat sprejeti. Seveda smrtni greh onemogoči, da bi milostni dar teh zakramentov mogel aktivno delovati. Se pa ne izniči. Medtem ko za milosti drugih zakramentov velja, da jih lahko povsem izgubimo in jih zato lahko tudi s ponovnim vrednim obhajanjem zakramenta pridobimo nazaj ali pa milostne darove še pomnožimo. Konkretno to pomeni tudi neko razliko pri pastoralni pripravi na te zakramente. Po moje je treba pri osnovnih zakramentih, kar zakramenti uvajanja prav gotovo so, imeti širše kriterije, kot pri drugih. Najbolj velja to za zakrament svetega krsta. O neizbrisnem značaju zakramentov lepo piše Kompendij katekizma katoliške Cerkve v točkah 227, 163, 268, 328 in 335.
V primeru dekleta, ki ga vi opisujete, bi bilo treba že v vmesnih letih vključiti celotno občestvo, zlasti sošolce in prijatelje ter prijateljske družine, da bi ji pomagale k vsaj občasnemu obisku svete maše. Moramo pa tudi računati, da zakrament birme lahko prične delovati tudi po več letih, ko bo kot odrasla imela gotovo nove priložnosti za utrditev svoje povezanosti z občestvom Cerkve. Če v tem času tudi k verouku ne bi hodila in bi želela k zakramentu svete birme kar tako, brez resne priprave, bi pa to ne bilo mogoče.
Še eno vprašanje ostaja: koliko je sploh smiselno otroke siliti k zakramentom? Ni lahko odgovoriti. Načelno se k zakramentom nikdar ne sme siliti; za nekatere velja, da so lahko zaradi določene prisile celo neveljavni (npr. zakrament svetega zakona, zakrament svetega reda). Zatakne se že, ko želimo bolj opredeliti ‘siljenje’. Recimo: če otrok ne hodi rad v šolo, kar se verjetno vsaj občasno zgodi vsakemu, a vseeno mora hoditi, je to ‘siljenje’? Je ‘siljenje’, da moramo Slovenci imeti kot materni jezik slovenščino? Kako naj otroka prepričamo, da je učenje poštevanke na pamet smiselno, dokler je ne zna in je ne prične uporabljati v vsakdanjem življenju? To pa je mogoče šele, ko ga ‘silimo’, da se je nauči. Verjetno je največ odvisno od okolice, v kateri otrok živi, in kako ta pojmuje zakramente. Tam, kjer starši in vsa širša okolica zakramente živi in jih visoko ceni, z obiskom nedeljske svete maše vred, bodo otroci morda zelo kratek čas udeležbo pri maši doživljali kot ‘siljenje’, a bodo kmalu dojeli njeno vrednost in smisel. In obveznost kmalu ne bo več obveznost, ampak pravica; velika čast, da so lahko skupaj z vso župnijo navzoči pri tako čudovitem izrazu Božje ljubezni do nas. V nasprotnem primeru pa gotovo ne bodo prišli do takšnega doživljanja nikoli ali pa precej pozneje po drugi poti.
Toliko v razmislek, saj ste morda začutili, da je problematika vaših vprašanj zelo obsežna in nanja ni mogoče na kratko odgovoriti. Se pa je o teh vprašanjih vredno veliko pogovarjati.
Marjan Turnšek, Pisma. Ognjišče (2012) 09, str. 54

Zajemi vsak dan

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

(sv. Frančišek Saleški)
Četrtek, 19. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh