Kako se razlikujeta new age in krščanska vera

Za new age je težko povedati, kaj  pravzaprav je: nima ustanovitelja, duhovnega karizmatičnega voditelja, je skupek resnic, ki se jih nekateri oklepajo in si jih priredijo iz različnih verstev tako, da jim ugajajo. Poudarek bi naj bil na znanstveni naravi, zanj  je vesolje ‘ocean energije’ ... Je tako verstvo, ki novodobskim  (new age) vernikom zelo ustreza, saj večinoma govorijo: “V nekaj verujem” ali “Pa saj vsak v nekaj veruje ...”. Bistvena razlika od krščanske vere pa je  v tem, da  novodobski verniki ne čutijo nobene odgovornosti, delajo tisto, kar jim je všeč, v glavnem se seveda vsi ljudje trudimo za dobro ... Zanima me, kakšno je  stališče Cerkve in kako naj se kristjani obnašamo do tega ‘verstva’, ki je do krščanstva zelo kritično in zanika bistvene krščanske resnice: transcendenco, Boga Stvarnika, dušo, vstajenje ... Prosim vas, ali lahko o tem napišete kaj več?
Mitja
pismo 09 2012bV vprašanju ste o new ageu (novi dobi) marsikaj že povedali in nakazali, predvsem, da je  večplasten in ga je težko opredeliti. Tega se zavedata tudi Papeški svet za kulturo in Papeški svet za medverski dialog, ki sta izdala skupen dokument o krščanskem premisleku o new ageu z naslovom »Jezus Kristus, prinašalec žive vode« (CD 104, Ljubljana 2003), ki mu je dr. Drago Ocvirk v slovenskem prevodu napisal strokovno spremno študijo.
Temeljna razlika med new agem  in krščanstvom je v pojmovanju Boga in človeka, med krščansko teologijo (naukom o Bogu) in krščansko antropologijo (naukom o človeku). K temu lahko tudi dodamo različno pojmovanje zgodovine. New age pojmuje zgodovino kot nekaj cikličnega,  krožnega; svetopisemsko pojmovanje zgodovine pa je linearno, premočrtno. Ciklično pojmovanje zgodovine  je  usodno, tragično,  žalostno, horoskopsko in reinkarnacijsko. Sveto pismo  pojmuje zgodovino linearno, kar vključuje optimizem in  pomeni, da se svet ne giblje v krogu, temveč gre ‘naprej’, naproti dokončni človeški uresničitvi v Bogu. Bog je stvarnik vesolja in človeka, ki ga je Kristus odrešil in mu na velikonočno jutro nakazal novo nebo in novo zemljo, kjer je  že Vstali in je z njim občestvo svetih.
New age pojmuje Boga kot neko božansko energijo, neosebno,  neljubeče in panteistično bitje, v katero se lahko človek po smrti zlije, toda s tem zlitjem človeška oseba kot nekaj enkratnega preneha bivati. Ena izmed novodobskih razlag  se približuje teozofiji, iz katere veliko črpa, in pomeni zgolj človeško modrost o božanstvu.  Novodobsko božanstvo ni Bog razodetja, marveč sad človeškega nebogljenega iskanja, napora in modrovanja. Krščanstvo pa je razvilo svoj nauk o troedinem Bogu na temelju starozaveznega in predvsem novozaveznega razodetja, ki Boga predstavlja kot občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Ljubeči odnos med božjimi osebami je v krščanskem pojmovanju Boga nekaj tako bistvenega, da apostol Janez Boga definira kot Ljubezen. Andreju Rubljovu, svetemu ruskemu ikonopiscu, je uspelo s triletnim postom, molitvijo in umetniškim darom s tremi podobami angelov, ki predstavljajo tri božje osebe, pričarati ljubečo komunikacijo med Očetom, Sinom in Svetim Duhom. Zaradi te sporočilne ikone živega troedinega Boga je ruska pravoslavna Cerkev ob tisočletnici pokristjanjenja Rusov leta 1988  Rubljova razglasila za svetnika. Bog, ki je ljubezen sam v sebi, človeka brezpogojno in zastonjsko ljubi in človek prav po ljubezni postaja Bogu podoben. Podoba Boga je nekaj tako temeljnega za človeka in za vse stvarstvo, da si je S. Kierkegaard, veliki danski krščanski eksistencialni mislec, upal trditi, da ni človekovo  temeljno vprašanje, ali Bog biva ali ne, marveč kakšen je. In na svoje hipotetično vprašanje ves radosten odgovarja, da smo kristjani lahko presrečni, da se troedini Bog ni razodel samo kot pravičnost, ampak tudi kot ljubezen, sočutje, odpuščanje in dobrota.
Človek je po svetopisemskem razodetju ustvarjen po božji podobi, kar posledično pomeni, da se uresniči samo takrat, ko se s svojim življenjem Bogu približuje. Kakor krščanski Bog ni samotar, temveč je občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha, tako se tudi človek najbolj počloveči in razvije svojo bogopodobnost, ko razvije čim globlji in čim bolj ljubeči, sočutni in spoštljivi odnos do svojih bližnjih in do Boga. V novodobski antropologiji pa se človek vrti okrog samega sebe in mu pogosto drug človek (tudi zakonski partner, starš ali otrok) ni pomemben. Krščanska antropologija govori o enkratnem in enem življenju na zemlji in je nato sodba, novodobska antropologija pa govori zaradi neuspešnega zemeljskega življenja o naslednjih številnih reinkarnacijah, dokler, če sploh, ne uspe in se ne zlije v neosebno božanstvo. Krščanstvo veruje v ljubezen, dejavno sočutje, dobroto in mu je zato tudi uspelo spremeniti človeštvo, tudi družbene strukture, kljub grešnosti;  spremenilo je človeka in ga humaniziralo, čeprav militantni  sovražniki Cerkve tega ne morejo ali pa nočejo priznati.
Pred leti je pisatelj Evald Flisar izjavil glede novodobske (new age) duhovnosti: »Osnovni problem sveta je pomanjkanje, pravzaprav tragična odsotnost ljubezni ... Zagledanost človeka vase, v svojo edinstvenost, izpopolnjivost, skoraj – bi lahko rekel – enakovrednost Bogu, je postala prevzetna in svetoskrunska, skrunitvena tudi v svojih materialnih učinkih. Pri tem pa je najbolj žalostno, da je z narcizmom prežeto tudi ožilje gibanja, ki naj bi človeštvo preusmerilo s te pogubne poti – ožilje t. i. nove duhovnosti, ki se napaja iz virov vzhodnjaških filozofij. 'Jaz se iščem', 'jaz se samouresničujem', 'jaz se ukvarjam z jogo ... z oblikovanjem novega jaza ...' – kaj so takšne izjave drugega kot znamenja skrajnega narcizma? To je, kot je povedal tibetanski modrec Trungpa, duhovni materializem, samo še ena moda na potrošniškem trgu.« »Množice ljudi se danes hranijo s sinkretistično mešanico različnih verovanj. Malce tako kot v starem Rimu« (Czesłav Miłosz, poljski nobelovec).
New age se torej  vrti okrog človekovega sebičnega ega in želi spreminjati samo človekovo zavest, krščanstvo pa je naravnano k drugemu, k bližnjemu, saj je pravi kristjan tisti, ki je podoben Kristusu prav v tem, da je bil človek za druge. Zato je pristno krščanstvo tudi družbeno angažirano in dejavno.  Posebnost new agea je tudi v tem, da pogosto obljublja instant srečo, srečo takoj, kar pa je iluzija. Pred leti sta o instant sreči dejala dva znana slovenska intelektualca, da sreče ni mogoče ujeti: čim hitreje tečeš za njo, da bi jo ujel, tem hitreje tudi ona teče pred tabo in ti se izmakne. In dodala:  Sreča je podarjena tistemu človeku, ki se odloči za poštenost, spravo, brezpogojno ljubezen, dejavno sočutje,  pomaganje drugemu in iskanje dobrega pri drugem.
Na koncu bi rad dejal, da je new age lahko izziv in nova priložnost za kristjane in Cerkev, da bi koreniteje hodila  za Kristusom in da naj bi nenehno spreminjali sami sebe in sočasno odkrivali in spreminjali tudi družbene in cerkvene neprimerne in škodljive strukture.
Vinko Škafar, Pisma. Ognjišče (2012) 09, str. 55

Zajemi vsak dan

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

(sv. Frančišek Saleški)
Četrtek, 19. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh