Zakaj molimo za pokojne

Okrog Vseh svetih in dneva Vernih rajnih vsako leto hodimo na grobove, plačujemo maše za naše pokojne, prižigamo svečke, krasimo grobove, molimo za duše pokojnih ... Zakaj to počnemo? Ali ne bi bilo dovolj, da bi molili le za tiste, ki na tem svetu niso živeli prav krščansko, niso bili krščeni, niso hodili v cerkev in potrebujejo molitve za rešitev iz vic. Nekje sem bral tudi o zdravljenju družinskega debla z molitvijo in mislim, da imajo to prakso tudi nekatere krščanske skupnosti. Ali mi lahko, prosim, kaj napišete o tem?
Janko
pismo 11 2011aPostavili ste prav primerno vprašanje za mesec november, ki pa je pravzaprav aktualno vedno. Smiselnost molitve za rajne in obhajanja svetih maš zanje, kot najvišje oblike molitve, se pravzaprav postavlja v okvir smiselnosti vsake prosilne molitve. Ker je molitev osebni pogovor z Bogom, verjetno ni nič nenavadnega, če se s tako pomembno osebo, kot je Bog sam, pogovarjamo tudi o svojih dragih rajnih. Ker o nikomer, razen o razglašenih svetnikih, ne moremo biti gotovi o njegovem stanju ob smrti in po smrti, je verjetno primerno, da v tem pogovoru spregovorimo z Bogom tudi o usodi naših dragih rajnih in mu jih znova in znova priporočamo ali pa se zanje zahvaljujemo. Tega pravzaprav ne potrebuje Bog, ki ga gotovo ni treba spominjati na nič, ampak mi, da lažje ohranjamo občestvo z rajnimi, ki so prestopili v povsem nov način bivanja. Svetopisemsko sporočilo pa je tudi zelo jasno, da Bog želi, da pri nekaterih stvareh sodelujemo, da nas želi imeti pri njih za sodelavce in da določenih dogodkov ne bo, če z njim ne bomo sodelovali. Celo tako veliko dejanje, kot je npr. stvarjenje novega človeka, je Bog povezal s sodelovanjem s človekom, z očetom in materjo. Zato ni nič nenavadnega, če želi naše sodelovanje tudi pri dokončnem podarjanju večnega življenja človeku, ki sicer pripada samo Bogu. Ali ni nadvse častno, da smo lahko pri tako veliki stvari soudeleženi!?
Še en vidik naše molitve za rajne je lahko zgovoren in spodbuden. Molitev je vsekakor ena izmed najbolj duhovnih dejavnosti človeka in ima zato močan nadčasovni in nadkrajevni značaj, saj Bog ni ujet v prostor in čas, ki ga doživljamo samo telesno duhovna bitja. Zato lahko morda vsaj skromno dojamemo, da ima molitev pri Bogu svoj ‘učinek’ tako za ‘naprej’ kakor za ‘nazaj’. Kar pomeni, da ima smisel moliti za rajne tudi, če so oni sicer že ‘onkraj’ vic, če se malo po domače izrazim. Saj je Bog tudi to našo molitev nekako že ‘v naprej’ ‘vračunal’. Ko razmišljamo o teh razsežnostih našega duhovnega sveta, smo malo v zadregi, kako se izraziti, ker imamo na razpolago omejen besednjak in izkušnjo življenja v zemeljskem življenju, izraziti pa moramo presežne resničnosti, ki so pravzaprav onkraj teh naših izkušenj (zato sem nekatere izraze postavil v navednice). A vendar nam je v Svetem pismu in tradiciji Cerkve razodeto, da lahko zaslutimo pomembnost molitve za naše rajne.
Obisk grobov naših rajnih je nekaj plemenitega in dobrega. Je kot nek ‘dotik’ naših dragih, saj je grob kraj, kjer počivajo njihovi posmrtni ostanki. Za ljudi, ki smo telesno duhovna bitja, je pomemben tudi kraj. Bog se je učlovečil v Jezusu Kristusu prav zato, da bi za nas postal tudi ‘prostor’, ‘kraj’. Obisk groba naj pomeni obisk človeka, ki smo ga imeli radi in da, kljub smrti, potrebujemo njegovo telesno bližino. V vsej polnosti se te potrebe in njene pomembnosti zavemo ob razglašenih svetnikih in njihovih posmrtnih ostankih, ki jih imenujemo relikvije. In če so tudi naši dragi rajni že končali svojo pot očiščevanja, so tudi že med ‘vsemi svetimi’ in so njihovi posmrtni ostanki v grobu tudi relikvije ali ‘moči’ svetnikov, kakor so relikvije mučencev imenovali v prvi Cerkvi in jih na krščanskem Vzhodu še vedno. Tudi zato je primerno in vredno ter dobro obiskovati grobove. Seveda brez pretirane ‘navlake’; v smislu pretiranega krašenja grobov – še posebej če je zato, da bi drugi videli; tudi sveča je dovolj ena.
Izrednega pomena pa je poskrbeti, da se za rajne obhajajo svete maše. Te oblike pobožnosti in molitve za naše pokojne, nismo uspešno prenesli mlajšim generacijam. Sveta maša je seveda najpopolnejša molitev: je zahvala za njih življenje in prošnja za njih večno življenje pri Očetu. Ker je v vseh obhajanjih svete daritve ponavzočena ena sama in edina Kristusova daritev, ni najbolj pomembno, da se daruje vedno samo v domači župniji, če ni več prostega mašnega namena, ampak se lahko daruje tudi drugod, sami pa se udeležimo svete maše doma. A smo vseeno pri isti Kristusovi daritvi, kakor če bi domači duhovnik maševal po tem namenu. Zato je prav, da verniki velikodušno dovolijo, da župnik odda njihov mašni namen drugemu duhovniku, ki morda nima več dovolj mašnih namenov za vsakdanje obhajanje svete maše, sami pa z enako gorečnostjo prisostvujejo sveti daritvi v domači cerkvi. S tem pa storimo tudi dobro delo pomoči tistim duhovnikom, ki morda nimajo več rednega mašnega namena, saj pri nas duhovniki pretežno živijo prav od tega daru, ker nimajo redne mesečne plače.
Kar se pa tiče molitve za ozdravitev družinskega debla, naj omenim samo nekaj najpomembnejših vidikov. Samo ime in prvotni način ne izhajata iz katoliške tradicije, ampak iz nekaterih drugih krščanskih skupnosti. Se pa je v zadnjem času ta oblika molitve pojavila tudi v nekaterih katoliških molitvenih skupinah in tokovih. Molitev za osvoboditev od greha in njegovih posledic je sicer stalnica tudi v katoliški Cerkvi in je povezana največkrat z drugimi molitvami in zakramenti. V osnovi je pojmovanje, da ima greh več sestavin: krivdo in časne ter večne posledice. Krivda je vedno osebna in jo Bog odpusti pri spovedi ali popolnem kesanju, prav tako večne kazni. Časne kazni pa ostanejo tudi po spovedi, še posebej pa so močne, če do kesanja in odpuščanja ne pride. V vsakem primeru pa te posledice greha delujejo na tistega, ki je grešil, kakor tudi na druge ljudi in zato lahko ostajajo prisotne tudi v naslednjih rodovih. Saj poznamo nemalo primerov, da se določeni grešni ‘vzorci’ pogosto ponavljajo iz roda v rod; npr. alkoholizem, grobost, preklinjanje ... Sicer ima vsak človek gotovo v svojem življenju tudi možnosti, da se s svojo svobodo in z Božjo pomočjo osvobodi teh negativnih posledic grehov svojih prednikov. In pri tem lahko pomaga tudi molitev za osvoboditev od teh posledic grehov, ki ostajajo prisotne v družinskem deblu. Dokaz, da te posledice ne delujejo avtomatsko, so primeri, ko so v neki družini nekateri posamezniki obremenjeni z določenim zlom, ki lahko izvira iz grešnosti prednikov, drugi pa ne. Kadar tako pojmujemo to molitev, se mi zdi sprejemljiva in je pravzaprav nekaj običajnega ter lahko marsikomu pomaga, da se osvobodi določenih »vezanosti«, ki imajo lahko svoj izvor v posledicah grešnih odločitev prednikov. Nikakor pa ni edini zveličavni način. Saj je končno vsaka sveta maša najmočnejše zdravilo proti vsaki odvisnosti od zla in vsaki posledici greha, ker je neposredno posedanjenje Kristusove daritve na križu in njegovega vstajenja. In samo v Njem je prisotna vsaka resnična zmaga nad zlom.
TURNŠEK, Marjan. (Pisma). Ognjišče, 2011, leto 47, št. 11, str 47.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh