»Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši«

Na Ognjišče sem naročena že prav od samega začetka. Mislila sem ga že odjaviti, ker ga žal ne vzamejo v roke niti otroci, niti vnuki. Moti me namreč slabše čitljivo besedilo na barvni podlagi, majhne črke, svetleči se listi, ki ovirajo branje. Tako lahko sklepate, da imam že kar nekaj let za sabo. Kljub temu pa imama veliko problemov. Morda še več kot mladi.

V zakonu so se nama rodili trije otroci. Po svojih najboljših močeh sem se trudila, da bi jim približala vero in Boga. Tudi na morju smo hodili k maši. Bile so pravljice, molitve, pa vendar sem pazila, da ne bi bila preveč vsiljiva. Žal moj trud ni obrodil sadu. Sedaj so otroci odrasli in imajo že svoje otroke.

Jaz pa trpim, ker se med seboj sovražijo, so si nevoščljivi. Ne hodijo k maši. Poskušam samo gladiti. Pomagam pri vnukih in kuhi. Če prosijo, sicer se ne vtikam. Rezultata pa ni. Ko molim zanje, se v molitvi izgubim in mi sto različnih misli bega po glavi. Če pa mi že uspe moliti, je molitev površna. Ne vem, če je to sploh še vera ali molim samo še samo zaradi bojazni pred Bogom. Ko grem k spovedi, se mi zdi, da se sploh ne morem razbremeniti grehov, ker imam občutek, da mi jih Bog ni odpustil. Težko je, ko molim: »Moj Bog ... trdno sklenem, da ne bom več grešila ...«, ko pa vem, da mi bodo misli zopet begale od enega do drugega in tretjega in bom v mislih grešila. Podrejala se bom možu, ker je zelo močna osebnost, in zaradi ljubega miru naredim vse, da je mir pri hiši. Občutek imam, da sem stalno v grehu. Zelo težko živim, ker je moje breme vsak dan težje.

Mirjam

 

»Moja vzgoja je bila zaman: trpim, ker se otroci med seboj sovražijo in ne hodijo k maši«Vaše pismo je zelo zanimivo in odpira pereče težave, s katerimi se srečujejo številni današnji starši. Imel sem občutek, da spovedujem pred božičnimi prazniki in poslušam izpovedi staršev, ki jih težijo odnosi v zakonu in z otroki. Še zdaleč niste edini, ki se ji zdi, da je vzgoja bila zaman in jo boli, ker otroci ne hodijo k maši. Morda se sprašujete, kaj rečem ljudem, ki mi, podobno kot vi, spregovorijo o svojih stiskah. Najprej jim zagotovim, da ni nobena vzgoja izgubljena, tudi če trenutno ne vidimo njenih sadov. Vse, kar smo dobrega storili in združili z Božjo ljubeznijo, ni izgubljeno, ne umre, ampak je zapisano pri Bogu. Kdo pa ve, kdaj se bodo otroci spomnili vaših naukov? Morda jih bo zadelo trpljenje, prišli bodo v težave, bodo zboleli, zrušila se jim bo dosedanja trdnost življenja in se bodo začeli spraševati o smisla življenja. In morda se bodo takrat spomnili na vašo vzgojo. Morda jim bodo prav te pomagale iz težav. Kaj bi bilo, če se v takih trenutkih ne bi spomnili besed o veri in Bogu? Kajti tudi to sem že doživel, da so k meni prišli otroci, ki so se, podobno kot vaši, oddaljili od Boga, a so se v težkih trenutkih spomnili maminih besed in naukov.

Druga mati, ki je, podobno kot vi, doživela, da njeni otroci niso več hodili k maši, se je takole tolažila: »Vedno, ko grem k maši, peljem svoje otroke s seboj. Ko so bili majhni, sem jih peljala fizično, sedaj pa v duhu. Za vsakega posebej molim in prosim pri maši.« Kako opogumljajoče sporočilo tudi za vse starše, katerih otroci so zanemarili obisk maše. Peljite tudi vi v duhu svoje otroke s seboj v cerkev. Molite zanje in njihove vnuke. Izročajte jih Bogu in blagoslavljajte jih.

Če se naključno nanese pogovor o veri z otroki, jim to tudi povejte. Recite jim, da jih kot mati neizmerno ljubite in jim ne morete želeti drugega kot dobro. Zato molite zanje in jih v duhu 'jemljete' s seboj k maši in jih blagoslavljate. Še vedno pa veljajo tudi glede vere vaše besede: da se ne silite in vtikate. Vsaka sila glede vere bi rodila ravno nasprotni učinek.

Še nekaj o molitvi in o dejstvu, da vam med molitvijo misli zbežijo drugam. Popolnoma razumljivo je, da vam kot materi misli zbežijo k otrokom in vnukom. Toda to ne pomeni, da vaša molitev nima vrednosti. Seveda se nam med molitvijo vsiljujejo problemi, ki jih imamo v življenju. Pa molimo za te probleme in za ljudi, h katerim zbeži naša misel, medtem ko molimo. Izkoristimo te 'miselne pobege' za iskreno prošnjo k Bogu.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Bog ni tiran, ki bi prežal nad nami in iskal naše napake. Za prežanje nad našimi grehi ne bi potrebovali Boga. Dovolj bi bil že kakšen policijski minister, najbrž že primitiven komandant. Pa se Bog ne igra policaja. Je Bog neizmerne bližine, Bog, ki vidi naše solze in razume naše bolečine. Tudi vašo. Vidi tudi vaš napor, da bi želeli biti boljši, vidi, da vas skrbi za otroke. Vidi tudi vašo skesanost. Bodite brez skrbi, Bog nam vedno odpušča, ko se kesamo in ga prosimo odpuščanja. Papež Frančišek je pri prvi molitvi angelovega češčenja poudaril prav to, da nam Bog vedno odpušča in navedel besede preproste ženice, ki mu je nekoč dejala: Če Bog ne bi odpuščal, bi bilo že davno konec sveta! Nato pa dodal, da je težava v tem, da se mi utrudimo in ga ne želimo prositi odpuščanja. Ker vam Bog vedno odpušča in vas neizmerno ljubi, odpuščajte tudi vi svojim otrokom in jih ljubite, čeprav niso taki, kakor bi si želeli. Najbrž tudi mi nismo vedno taki, kakršne si želi Bog.

Na božič se nam Bog približa na najnežnejši način – kot nemočen otrok, da bi še laže prišli k njemu in mu zaupali, kar nas teži, ali kakor poje ljudska pesem: »Le k njemu hitimo, saj rad nas ima, zaupno odprimo mu rane srca.« Tudi vi zaupno odprite rane svojega srca Gospodu v zaupanju, da vam je blizu, da bi mogli biti tudi vi blizu najbližjim.

Božo Rustja

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh