Obhajilo kleče ali stoje, na jezik ali na roko?

Med novotarijami v Cerkvi, ki niso več tako ‘nove’, je tudi ena, ki je naredila veliko škode za vero in blagor duš. Gre za obhajilo na roko. Mislim, da bi bilo prav, da ljudje zvedo, kako je prišlo do tega, da se je skorajda čez noč ukinila tisočletna praksa obhajanja kleče in na usta in se je uvedlo obhajanje stoje in na roke. Verjetno je bilo to liturgično eksperimentiranje, ki so se ga že pred koncilom šli nekateri krogi v nemško govorečih in skandinavskih deželah. Vrenje okrog koncila so nekateri izkoristili za to, da so od papeža izposlovali izjemo, češ da se je pri njih ta praksa že tako prijela, če jim jo lahko papež dovoli. Papež Pavel VI. jim je s težkim srcem dovolil, a žal, so njegovo dobro voljo izrabili in kmalu je izjema postala pravilo. Zlasti je zato ‘zaslužna’ škofovska konferenca ZDA, kmalu pa so si za njo to pravico izposlovale skoraj vse druge, z redkimi, a častnimi izjemami. Zakaj sem do obhajanja na roke tako kritična?
1. Ker se ob tem izgubljajo delci hostije, ki jo ljudje potem pohodijo, zlasti spričo tega, da se je ob tem popolnoma ukinila raba patene.
2. Skoraj popolnoma se je izgubila vera v realno navzočnost, kajti tisto, kar si lahko kot piškotek sam daš v usta in njegove drobtine tudi pohodiš, si zelo težko predstavljaš, da gre res za telo, kri in božanstvo našega Zveličarja.
3. Če je ‘poškodovana’ vernikova vera v Evharistijo, potem je poškodovana njegova celotna vera. Če sme delati nespoštljivo z Bogom, zakaj bi bil spoštljiv do ljudi?
4. Briše se razlika med duhovniki in laiki, ki je imela namen opozarjati ljudi na njihovo stanovsko poslanstvo; duhovniki oznanjevanje znotraj, laiki pa zunaj cerkve.
5. Svetega zakramenta se lahko dotikajo neposvečene in tudi umazane roke (pred tem prijemljemo denar in si segamo v roke, vmes pa še kihnemo in brišemo otrokom nos itd.)
Dokaz za povedano lahko najde vsak, ki opazuje, kaj se dogaja v naših cerkvah. Ljudje nosijo hostijo do prvih klopi, ko se obračajo in počasi dajejo v usta. Hostijo žvečijo, lahko, da si jo kdo vtakne v žep. Ali to sploh kdo preverja? Redko kdo poklekne in se pokriža. Neki duhovnik me je opozoril, naj nič ne poklekam, da sem zdaj živa monštranca. Saj je bila tudi Marija monštranca, pa vedno kleči, vsaj na starih upodobitvah.
Boste morda rekli, draga gospa, namesto da se prepuščate farizejstvu in sodite bližnjega, poglejte v svoje srce in raje ob obhajilu molite za svoje grešno srce. In veste kaj, prav imate, to tudi skušam početi in ker sem šibka oseba, bi to lažje počela, če bi me tudi duhovniki spodbujali k temu.
A kaj, ko se zgodi, da je bolj nasprotno. Ko sva z možem svojega otroka naučila, naj prvo sveto obhajilo prejme kleče in na usta, ga je njegov župnik s strogim opominom prisilil, da ga je sprejel na roke in stoje. In to ni bil lapsus, kajti tak dogodek se je zgodil še kar nekajkrat in to brez opozorila in pojasnila.
No vidite, to je bila točka, da sem sama uvidela, da obhajanje na roke škodi človekovemu odnosu do Boga in do bližnjega, zato sem se tudi sama odločila, da prejemam obhajilo na usta in kleče. In povem vam, da je Jezus to zelo bogato nagradil v smislu poglobitve vere in duhovne tolažbe.
Naj na koncu potožim še eno svojo bolečino, namreč težka dostopnost zakramenta svete spovedi. V naši župniji v nedeljo somašujejo trije duhovniki, spovednica pa je prazna. Med tednom je sploh prazna, ko mašuje samo en duhovnik. Pomanjkanje časa? Kaj pa je bolj pomembno od spovedi in maše? Ne morem soditi, samo povem, da bi bilo moje versko življenje lažje, če bi se lahko tedensko spovedala v svoji župniji.
V upanju, da tega ne boste razumeli kot nerganje, ampak trud za to, da bi ljudi obveščali in spodbujali k poglobitvi njihove vere, vas lepo pozdravljam.
Dorka

Izčrpneje bom poskušal odgovoriti le na dve zastavljeni vprašanji s pomočjo zgodovine, ki je – že po rimskem pregovoru – učiteljica življenja. Naj zapišem nekaj o prejemanju obhajila na usta ali na roko in to kleče ali stoje. Odgovor na ti dve vprašanji bo, vsaj delno, odgovor tudi na druga vprašanja. Zaradi dolgega pisma in številnih vprašanj in trditev, bo tudi odgovor daljši, za kar se opravičujem.
Najprej nekaj glede pokleka ter klečanja in bogoslužnega priklona. Katoliški kristjani rimskega obreda pokleknemo pri prihodu v cerkev, v kateri se hrani Najsvetejše v tabernaklju, kar nakazuje večna luč na oltarju. S tem izražamo spoštovanje stvarni Kristusovi navzočnosti v posvečeni hostiji, ki se hrani za bolnike v bogoslužni posodi, ki jo imenujemo ciborij, in v monštranci (hrvaško ‘pokaznica’), v kateri je velika hostija ter jo uporabljamo za češčenje Najsvetejšega.
In kako je pri maši? Nekdanje evharistične molitve so navadno uporabljale za navzoče vernike v dobesednem prevodu izraz ‘okrog stoječi’ (lat. circumstantes). Tudi sedanja prva evharistična molitev v latinščini uporablja izraz “Spomni se, Gospod vseh okrog stoječih” (lat. circumstantium), čeprav je uradni slovenski prevod: “Spomni se, Gospod, ... vseh, ki so tukaj zbrani”. Tako, da je – ne glede na prevod – v duhu starodavne, tudi tridentinske evharistične molitve povedano, da verniki med njo stojijo. Tukaj stoja, podobno kot pri branju evangelija, pri petju Tebe Boga hvalimo itd. pomeni znamenje spoštovanja. To pa seveda ne pomeni, če kje klečijo, da tudi klečanje ne bi pomenilo spoštovanja in češčenja, kot je navada po nekaterih cerkvah. Dobro pa je, če so med istim bogoslužjem vsi poenoteni, ker je drugače lahko moteče.
pismo 02 2018aV zgodnjem srednjem veku je bil poklek in klečanje bolj znamenje pokore, kakor pa izraz češčenja. Znamenje češčenja je bil takrat priklon (lat. inclinatio). O tem govori že Origen († 254): »Poklekniti moramo, kadar se pred Bogom obtožujemo grehov ter prosimo odpuščanja«. V velikonočnem času pa tudi pozneje niso pokleknili, v postnem času pa je diakon vabil vernike: “Pokleknimo!” Izraz najglobljega ponižanja in najprisrčnejše prošnje je ležanje na tleh (lat. prostratio), ki je danes v navadi v začetku bogoslužja na veliki petek in pri posvečenjih diakonov, duhovnikov in škofov.
V znak češčenja sv. Rešnjega telesa so do 11. stoletja tudi v zahodni Cerkvi priklanjali samo glavo, šele takrat so začeli postopno poklekati. V začetku 13. stoletja je duhovnik začel po posvečenju hostij dvigati posvečeno hostijo in po posvečenju vina kelih s posvečenim vinom. Ob povzdigovanju so najprej v nekaterih cerkvah samo globoko priklonili glavo, v drugih so pokleknili. Papež Honorij III. je leta 1219 zahteval od irskih škofov, naj svoje vernike poučijo, da se pri povzdigovanju posvečene hostije pobožno priklonijo. Nekateri obredniki pa že v 13. stoletju zahtevajo od vernikov poklek, pozneje pa celo – četudi redki – ležanje na tleh (prostracijo).
Kljub škofijskim sinodam, ki so v poznejših stoletjih zahtevale med povzdigovanjem klečanje, je ponekod še v 16. stoletju običajen spoštljiv priklon, kot je še danes v katoliških Cerkvah vzhodnega obreda in ne samo pri pravoslavnih. Na zahodu sta pred Najsvetejšim dokončno uvedla poklek in klečanje za vso rimsko Cerkev v Rimskem misalu papež sv. Pij V., leta 1570 in v Rimskem obredniku papež Pavel V. leta 1614, kar je veljalo do pokoncilskih bogoslužnih obrednikov.
Poglejmo še vprašanje glede obhajila.
Stara cerkvena izročila nam poročajo, da je duhovnik verniku dal posvečeno hostijo na roko in pri tem rekel: “Kristusovo telo” in prejemnik je odgovoril “Amen”, kar dobesedno pomeni “tako je” oziroma gre za izpoved vere v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečeni hostiji. Nato je prejemnik hostijo sam dal v usta. Diakon jim je dajal piti iz keliha in rekel, “Kristusovo kri”, in kdor je pil, je odgovoril “Amen” in s tem izrekel vero v Kristusovo stvarno navzočnost v posvečenem vinu. Delivec sv. Rešnjega telesa je bil redno mašnik, sv. Rešnje krvi pa diakon.
Tudi verniki laiki so v določenih obdobjih nosili obhajilo domov za lastno obhajanje ali bolnikom. Tomislav Šagi-Bunić, patrolog in koncilski teolog kardinala Šeperja, je zapisal: »Pismo sv. Bazilija leta 372 nam pričuje, ... da so v Egiptu verniki nosili evharistijo domov in se doma obhajali. Da je tako bilo tudi v Rimu, nam dokazuje pismo sv. Hieronima, sv. Janez Zlatousti pa prav tako pričuje, da je tako bilo tudi v Carigradu« (Izazov starih, Zagreb 1982, 129-130). Bolnikom so obhajilo nosili v zgodnji Cerkvi tudi laiki, včasih tudi ženske, vsaj tam do 9. stoletja.
Prav v tem duhu je sv. Ciril Jeruzalemski († 386) tako poučeval katehumene glede prejemanja obhajila: »Ko pristopiš k obhajilu, ne imej dlani stegnjenih, tudi ne prstov razprtih, ampak desno roko položi kakor prestol pod levo, zakaj sprejel boš Kralja; v upognjeno dlan sprejmi Kristusovo telo in odgovori Amen. Oprezno se s svetim telesom dotakni oči in jih posveti; potem užij sv. Telo, a pazi, da ti ne pade kaka drobtinica na tla. Ko si pil iz keliha Kristusovo Kri in so ti ustnice še mokre, se jih dotakni z roko in posveti oči, čelo in druga čutila.« O dotiku čutil, zlasti oči, govori tudi sv. Gregor Nacianški († 390). Na Zahodu tega običaja pri obhajilu ni bilo; pač pa so sv. evharistijo polagali na bolne ude za ozdravljenje. V Franciji, Nemčiji in Italiji je bila celo navada, da je duhovnik nesel sv. hostijo k bolniku, da bi jo v tolažbo za zadnjo uro še enkrat videl, če je ni mogel prejeti.
V Galiji in Italiji so še v 6. in 7. stoletju in na Angleškem še v 8. stoletju prejemali sv. hostijo na roko. V 9. stoletju je ta običaj postopno prenehal in mašniki so sv. hostijo polagali vernikom na jezik in ne več v roke, kar je leta 880 naročil koncil v Rouenu. Sv. obhajilo so seveda prejemali stoje, kar so ohranili ves čas v vzhodnih Cerkvah tako pravoslavnih, kot katoliških, ki uporabljajo vzhodne obrede. Na Zahodu so začeli obhajati kleče v času med 11. in 12. stoletjem, povsod pa po izdaji tridentinskih obrednikov.
Drobci hostij
Seveda pa so vaša opozorila zelo na mestu glede drobtinic, ki lahko padejo od hostije, posebno, če niso hostije pravilno pečene, na kar mora biti duhovnik pozoren in je za to tudi odgovoren, čeprav je danes večina hostij tako pečenih, da ni drobtinic. Naj pa omenim, da v eni izmed župnij, kjer občasno mašujem in se hostije večkrat drobijo, ministrant vedno drži pateno. Podrobneje bi vam rad odgovoril glede majhnih drobtinic, ki so večkrat slabo vidne, če ne celo ‘nevidne’, s pomočjo neotomističnega slovenskega filozofa Janeza Janžekoviča, ki je ob filozofski natančnosti bil tudi tehnično in praktično nadarjen in si je ob svojem sholastičnem razmišljanju pomagal tudi, kot je rad dejal, s svojo kmečko pametjo. Bil zavzet ljubiteljski čebelar in je tako vzljubil in se vživel v ‘modre’ čebele. Ko ga je nekoč poslušalec na teološkem tečaju za laike vprašal, kaj naj naredi, ker mu maša več nič ne pomeni in jo zato opušča, mu je Janžekovič odgovoril: »Hodi naprej k maši in ti bo spet pomenila!« Ob filozofiji se je ukvarjal tudi s tehniko. Rad se je spominjal, kako se je v tridesetih letih prejšnjega stoletja kot študent filozofije v Parizu prerekal s hrvaškim sošolcem Đurom Gračaninom zaradi drobtinic, ki naj bi padale od posvečenih hostij, o tem kako dolgo, koliko velika naj bi bila drobtinica, da je Kristus v njej še navzoč. Po daljšem prerekanju je Janžekovič na koncu dejal sošolcu: »Če je drobtinica tako majhna, da je niti več ne vidimo, bo Jezus tako, kot je prišel v hostijo iz drobtinice tudi odšel.« Oba: Janžekovič in Gračanin sta bila zvesta katoliška duhovnika in dobra profesorja na teoloških fakultetah, Janžekovič v Ljubljani in Gračanin v Zagrebu. Janžekovič si je ob visoki filozofski in spekulativni znanosti pomagal tudi s ‘kmečko’ pametjo in z njo osvetljeval tudi filozofske in teološke probleme. Znano pa je, da so nekateri duhovniki v tistih časih imeli velike težave in probleme, skrupule, ali so kelih dovolj pobrisali in tudi vse, tudi najmanjše drobtinice od hostij, uspeli najti in jih zaužiti. Danes lahko gre kdo v drugo skrajnost in je na drobtinice hostij premalo pozoren ter spoštljiv. Vi najbrž mislite na te in če bi tako bilo, imate seveda prav.
Prav tako smo duhovniki, katehetje in katehistinje dolžni, da po zgledu sv. Cirila Jeruzalemskega in drugih cerkvenih očetov zgodnje Cerkve ter tradicije Cerkve prvega tisočletja krščanstva odrasle katehumene in na njim razumljiv način otroke obhajance uvajamo v skrivnost sv. obhajila ter k spoštljivosti pri prejemanju sv. obhajila. Zato ponekod otroke obhajajo na roko šele po prejemu sv. birme. Kot delivec obhajila prav čutim, kakor nekateri obhajanci, sicer stoje, toda izjemno zavzeto in spoštljivo prejemajo sv. obhajilo na roko in tako tudi s tem izražajo svojo vero v stvarno navzočnost Kristusa v posvečeni hostiji, ki jo prejemajo. Nekatere, predvsem otroke, pa je treba na to navajati.
Najbrž v sedanji cerkveni katehezi pogosto manjka mistagoška kateheza, kateheza uvajanja v zakramentalne skrivnosti in je večkrat ves poudarek na znanju in védenju, pa preskromen na uvajanju v skrivnost. Po izročilu so obhajilo v prvi Cerkvi prejemali stoje in na roko. Isto velja za sedanje kristjane, da ni pomembno, kako ga prejemajo – stoje ali kleče, na roko ali na jezik – marveč je pomembno, koliko pristno verujemo v Kristusovo stvarno navzočnost ali ne in kako spoštljivo ga prejemamo. To bo prav tako veljalo za kristjane jutrišnjega dne in za kristjane do konca sveta.
Žal so v zgodovini Cerkve tudi v odnosu do evharistije bila različna pretiravanja, kar posledično izhaja že iz tega, da so ponekod šteli spovedance po razdeljenih hostijah, ker so v času janzenizma verniki le enkrat po spovedi pristopili k obhajilni mizi. Danes pa je ponekod navzoča druga skrajnost, ko vsi pristopijo k obhajilu, čeprav po splošnih objektivnih načelih Cerkve za prejemnika večkrat nimajo pogojev.
Kakor včasih tako tudi danes v moči vodstvene službe daje navodila tudi glede načina obhajanja (stoje ali kleče, na jezik ali na roko) za vesoljno Cerkev papež, za krajevno Cerkev krajevni škof oz. škofovska konferenca. Današnja Cerkev se je glede stoje med obhajilom in prejemanja obhajila na roko, vsaj pri nas, vrnila na prakso zgodnje Cerkve in ni uvedla nič takega, česar že ne bi bilo v preteklosti. Seveda pa je danes, podobno kot na drugih področjih, tudi tukaj dovoljena pluralnost. Duhovniki in verniki pa imamo možnost, da znotraj teh navodil prejemamo ‘Sveto’ na spoštljiv, predan in veren način v upanju, da prav ‘Sveto’ ustvarja osebno svetost in sočasno gradi cerkveno občestvo.
Glede spovedi bi bilo seveda prav, da bi duhovnik vsaj pol ure pred nedeljsko in delavniško mašo bil v spovednici. Ponekod imajo duhovniki na spovednicah celo napis, kateri dan v tednu in od katere do katere ure so v spovednici, da se tako ljudje lažje v miru spovedujejo. Ti napisi pa seveda duhovnika obvezujejo.
Bogoslužne molitve imenujejo oltar večkrat ‘miza ljubezni’, ker nam podarja božjo ljubezen in nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega, kar je razpoznavno znamenje naše pristnosti.
Želim vam in vsem bralcem Ognjišča, da bi nas ‘Sveto’ posvečevalo ne glede na to ali ga bomo prejemali stoje ali kleče, na jezik ali na roko, ampak, da bomo Kristusu omogočili, da nas bo kot žive kamne prav po evharistiji vgrajeval v Cerkev, ki je njegovo skrivnostno telo.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče, 2017, leto 54, št. 2, str 38.

Zajemi vsak dan

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

(Janez Zupet)
Nedelja, 24. Junij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh