Razmišljanje po človeško ali po Božje?

Ob blagoslovu župnijske kapele v enem od poletnih mesecev, so se me dotaknile besede, “razmišljajmo bolj po Božje in ne toliko po človeško”, katere nam je v srce položil jezuitski pater, ki velja za izredno globoko mislečega človeka.
Človeškega razmišljanja se poslužujemo prav vsi, tako tudi funkcioniramo v življenju, navsezadnje smo tako in tako samo ljudje. Če začnemo razmišljati po Božje, pa postane naše razmišljanje vse bolj obširno, kar je v popolnem nasprotju s človeškim razmišljanjem, ki je naravnano zelo na ozko. Pri človeškem razmišljanju razumem, da gre zgolj za uresničevanje lastnih želja, doseganje ciljev, skrb za rutinske in življenjske potrebe, predvsem na materialni ravni. Včasih me kar žalosti, da ljudje tako ozko razmišljajo ter svoje življenje vse bolj želijo osmisliti z bogatenjem materialne ravni. Življenjsko spoznanje, da smisel življenja ni le v materialnem smislu, temveč v predajanju Božji volji in v Božjem razmišljanju, ni dano doumeti vsakemu človeku. Božje razmišljanje nam daje neskončno širino. Daje nam moč.
Pa se res poslužujemo Božjega razmišljanja tudi takrat, ko nam je hudo, ko se v naša življenja prikradejo razne preizkušnje? Prav v težkih preizkušnjah, ki nam jih pošilja Bog, pogosto klonemo in ne razmišljamo po Božje. Takrat se pokaže naše ozko človeško razmišljanje, še huje, Boga krivimo za nastale težave. Veliko lažje nam je po Božje razmišljati, ko nam je lepo, ko smo veseli, ko nam vse teče gladko. Spoznanje, da ni vedno enostavno razmišljati po Božje, je pa pomembno, da si osebno prizadevamo v to smer razmišljanja. Pri tem si neizmerno veliko lahko pomagamo z osebno molitvijo, s skupno molitvijo z zakoncem, z branjem hvalnic/večernic, z rednim udeleževanjem pri svetih mašah, z izpraševanjem vesti ...
Vrhunec dosedanjega mojega razmišljanja po Božje, pa je spoznanje, da vse težave in probleme rešujmo z Božjo voljo. Čeprav nam je včasih tako zelo hudo, da smo popolnoma na tleh, je najbolje vse prepustiti delovanju Božje volje. Če to ni Božje razmišljanje?
Gabrijela

pismo 06 2018bKer v pismu ni direktnega vprašanja, ampak bolj razmišljanje na temo ‘Božjega’ in “človeškega” razmišljanja, še malo skupaj nadaljujmo to razmišljanje. Vedno je pomembno poznati celoten kontekst nekega pojma, ki ga kdo uporabi, saj so pojmi velikokrat dvoumni ali pa lahko imajo še več pomenov. Z omenjenima pojmoma je gotovo tako. ’Človeško’ razmišljanje lahko pomeni zgolj to, da razmišlja človek. In človek ne more razmišljati drugače kot človeško; torej človek ne more dobesedno razmišljati po ‘božje’, ker ni Bog. Ko poskušamo poglobiti dojemanje človekove sposobnosti razmišljanja, nam svetopisemsko razodetje in nato teološka razglabljanja razkrijejo, da je Bog človeka ustvaril kot umno, misleče bitje, ki je sposobno razmišljanja že po naravi; a takoj po stvarjenju je Bog človeka postavil v ‘rajsko stanje’ dodatne milosti, ki je vse njegove sposobnosti še oplemenitilo. Zato je bilo njegovo razmišljanje v raju še posebej prodorno in razsvetljeno. A to milostno sposobnost razsvetljenega razuma je z drugimi darovi z grehom izgubil, kar pomeni izgon iz raja. Še več, iz besedil lahko zaznamo, da ni samo izgubil ‘dodatnih’ rajskih darov, ampak da so se poslabšale tudi naravne sposobnosti, ki jih je prejel po stvarjenju. Tako govorimo od padca v greh naprej o zatemnjenem razumu in o oslabljeni volji, ki je nagnjena k slabemu. Tako smo spoznali že dve vrsti ‘človeškega’ razmišljanja: rajsko in po padcu v greh. In tega slednjega smo po deležnosti na izvirnem grehu in njegovih posledicah deležni vsi. A je Bog obljubil pomoč pri premagovanju teh posledic že na samem začetku (1 Mz 3,15), kar se je z učlovečenjem Božjega Sina in njegovim učenjem ter odrešenjskim delom na enkraten način uresničilo. Prav preko Jezusovega Duha, lahko človek ponovno svoje razmišljanje in spoznavanje usmeri v prvotno smer, seveda spet s pomočjo milostnega Božjega daru. In kadar nam uspe razmišljati v okviru evangeljskega oznanila in Jezusovega vzgleda življenja ter v skladu z naukom Cerkve, ki razkriva evangeljske vidike v novih situacijah, ki jih v Jezusovem času še ni bilo, lahko rečemo, da človek razmišlja ‘po božje’. Kar pomeni, da bi podobno razmišljal tudi Jezus, ki je v svoji človeški naravi razmišljal po človeško; ker pa se je učlovečila druga Božja oseba, je bilo to njegovo človeško mišljenje tudi ‘Božje na človeški način’. In verjetno je tudi to eden izmed razlogov Božjega učlovečenja, da je tako ‘Božje’ prišlo do človeka na človeški način in postalo tako človeku dosegljivo. Zato je mogel Pavel zapisati, da v Kristusu “telesno biva vsa polnost božanstva” (Kol 2,9). Ker pa so posledice greha še naprej dejavne, tak način razmišljanja ni enostaven in se je potrebno zanj nenehno očiščevati s pomočjo branja in premišljevanja Božje besede, z molitvijo, z obhajanjem zakramentov in prebiranjem verskih besedil, ki razlagajo izkušnjo in nauk Cerkve. Zlasti primeri svetniških življenj nam lahko pri tem veliko pomagajo. Sicer lahko ponovno drsimo v ‘posvetno’ razmišljanje, ki ga največkrat razumemo kot nasprotnega prej omenjenemu, in je egoistično usmerjeno. Zato Pavel spodbuja Rimljane in seveda nas: »Ker je torej Bog tako usmiljen, vas rotim, bratje: Darujte svoja telesa v živo, sveto in Bogu všečno žrtev; to je vaše smiselno bogoslužje. In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte in prenavljajte duha, da boste razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno,« (12,1-2).
Glede težkih trenutkov v življenju pa poznamo različne reakcije. Nekateri v njih res še bolj zdrknejo v razmišljanje, ki se oddaljuje od evangeljskega ali Kristusovega, ki je prav zato vzel nase najhujše človeško trpljenje, da bi nam v njem dal zgled pravilnega mišljenja in ravnanja. Nekaterim pa prav situacije trpljenja odprejo um in srce za skrivnosti Božje bližine, ki se je oklenejo.
Glede ravnanja po ‘Božji volji’ pa bi opozoril samo na nevarnost, da si jo lahko tudi preveč po ‘človeško’ predstavljamo in v imenu ‘Božje volje’ uresničujemo svojo voljo ali voljo kakšne skupine. Ker se je v zgodovini že dogajalo, in se še, da je kdo v imenu ‘Božje volje’ celo ubijal ali teptal človekovo dostojanstvo drugim ali sebi, nam je razumljivo, da ni vedno vse, kar posamezniki imenujejo ‘Božja volja’, res nekaj, kar je v skladu s krščanskim razodetjem. Da bi to preprečili, je potrebno vedno razločevanje duhov, v katero je vključeno tudi občestvo Cerkve, ki zagotavlja skladnost odločitve s svetopisemskim razodetjem in celotno tradicijo Cerkve.

TURNŠEK, Marjan (Pisma). Ognjišče, 2018, leto 55, št. 6, str 39-40.

Zajemi vsak dan

Mladi nas prosijo, naj jim prisluhnemo, in mi smo jim dolžni pomagati, ne pa jih izkoriščati. Glede tega nimamo nobenega izgovora.

(papež Frančišek)
Sobota, 22. September 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh