Krst otrok in vprašanja evangeljskega kristjana

Mene so krstili v katoliški Cerkvi in nisem imel nobene izbire. Sedaj, ko sem odrasel, pa lahko izbiram, kje bom srečnejši. Ko sem začel obiskovati bogoslužje v evangelijski skupnosti, sem prvič občutil neverjetno srečo, Sveti Duh me je napolnil z milostjo. Šele tedaj sem prvič začutil, kako se me je dotaknil Sveti Duh, ki naj bi ga prejel že pri birmi v katoliški Cerkvi. Takrat pa, kljub pripravam in vsemu učenju in dobrim nasvetom in željam staršev in botra, sploh nisem vedel, za kaj gre. Ali sem zaradi tega krivoverec?

Pa še nekaj bi vam rad povedal in lepo bi bilo, če bi objavili tudi uradno stališče Cerkve. Ni mi namreč všeč, da nekateri mislijo, da je samo njihova Cerkev prava, vse druge pa so zmotne in krivoverske. Ko je Jezus izročil apostolom nalogo in jih poslal, naj gredo po svetu in oznanjajo evangelij, jim ni rekel: Zgradite mogočne cerkve, zbirajte v njih ljudi in učite jih moliti v skupnostih po točno določenih obrazcih, spovedujejo naj se pri duhovnikih, uživajte nekvašen kruh ... Rekel je, naj se ljubimo med seboj in obhajamo zadnjo večerjo v njegov spomin, kadar je to potrebno. V evangelijski skupnosti, katere član sem, se to dela enkrat na mesec, ko se lomi kruh in zaužije vino. Vsak dan pa se hranimo z Jezusovim telesom – to je Božja beseda, in pijemo njegovo kri – to je prejemanje Svetega Duha. Kajti človek ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki mu je dana (prim. Mt 4,3-4). Pisano je tudi, da mora biti škof brez graje, mož ene žene, trezen, razumen, urejen. Svoj dom mora dobro voditi, otroci mu morajo biti podrejeni in ga spoštovati (kako bo sicer skrbel za Božjo Cerkev, če še svojega doma ne zna voditi – prim. 1Tim 3,2-6), v katoliški Cerkvi pa delajo prav nasprotno kot piše v Svetem pismu, se vam ne zdi?

Jože

pismo-06-2014bVaša vprašanja so zanimiva in vredna razmisleka, žal pa jih je preveč, da bi na vsa lahko podrobno odgovoril. Najprej bi razložil izraz evangelijska Cerkev, ker jo mnogi pri nas enačijo z luteransko ali evangeličansko Cerkvijo augsburške veroizpovedi, ki je najštevilnejša v Prekmurju. V Sloveniji in tudi na Hrvaškem navadno uporabljajo izraz evangelijska (hrv. evanđeoska in ne evangelička) Cerkev za pojem, ki ga uporabljajo drugod, evangelikalna (nem. evangelikale in ne evangelische), kar se nanaša na tiste protestantske cerkvene skupnosti, ki so nastale ob koncu 19. oz. v 20. stoletju in so podobne nekdanjemu anabaptističnemu gibanju, tj. gibanju nekdanjih prekrščevalcev. Očitno ste tudi vi prestopili v eno izmed evangelijskih ali evangelikalnih krščanskih skupnosti, kjer ste bili verjetno ponovno krščeni.

V apostolski Cerkvi poznamo sprejemanje v cerkveno skupnost posameznikov, seveda odraslih, in tudi celih družin, kjer so najbrž tudi otroci prejeli krst v veri staršev (prim. Apd 16,15; 16, 33; 1 Kor 1,14). Pri Judih so prav starši prenašali vero na svoje otroke v družini in v družinski katehezi in so zato že otroke sprejemali v judovstvo, kar sta Marija in Jožef storila tudi za Jezusa (prim. Lk 2,21-24). Globoko vernim krščanskim staršem se je zelo hitro zdelo, da podobno, kot so podarili otroku življenje, ne da bi ga o tem vnaprej vpraševali, prav tako ga morajo dati krstiti v moči lastne starševske vere. Ohranjen je tudi starodavni zapis o obredu krsta katehumenov pri velikonočni vigiliji, kjer je rečeno, da najprej krstijo otroke, nato kandidate za življenje v devištvu (kot npr. v sirijski Cerkvi), nato ženske in nazadnje moške. Seveda pa je krst otrok najprej bil redkost in šele po milanskem ediktu leta 313 pogostejši, splošno se je razširil predvsem po cesarju Teodoziju, ki je leta 392 razglasil krščanstvo za edino verstvo rimskega cesarstva. Krst otrok poznajo vse tri velike zgodovinske krščanske Cerkve: katoliška, pravoslavna in evangeličanko-luteranska.

V vašem vprašanju so nekatere kritike sicer upravičene, druge pa ne zdržijo resnega premisleka, kot npr. 'mogočne stavbe'. Zgodovinske Cerkve (katoliška, pravoslavna, evangeličansko-luteranska, kalvinska) pač imajo svojo zgodovino in tudi svoje stare stavbe, kar je menda normalno. Ko bodo novejše cerkvene skupnosti imele tako dolgo zgodovino, tudi vaša, bodo najbrž imele prav tako stare, pišete 'mogočne' stavbe.

Vse zgodovinske Cerkve imajo tudi molitvene obrazce, prav tako so judje, tudi Jezus, s psalmi (obrazci) častili svojega Gospoda. Ob starih obrazcih (psalmi, očenaš, Jezusova ustanovitev evharistije) pa je bila Cerkev v nekaterih obdobjih bolj, v drugih manj molitveno ustvarjalna.

Glede Božje besede in prejemanja Svetega Duha se v marsičem strinjamo. Pri vas evangelijskih kristjanih se vsak dan hranite z Božjo besedo in s prejemanjem Svetega Duha, pri katoličanih pa z Božjo besedo in prav tako s prejemanjem Svetega Duha predvsem pri vsaki maši (evharistiji). Katoliški kristjani pri vsaki maši beremo Božjo besedo in pri vsaki maši kličemo Svetega Duha na kruh in vino in na zbrano občestvo, na vse vernike (prim. Mt 4,3-4).

O vašem navajanju 1 Tim 3,2-6 moram povedati, da imamo v zgodovini Cerkve različne tradicije. Že 2. januarja se Cerkev spominja sv. Gregorja Nazianškega (starejšega), škofa, moža sv. None (5. avgust), ki sta imela troje otrok in jih vse častimo med svetniki: hčer sv. Gorgonijo (9. december) in sinova sv. Gregorja Nazianškega ml. (cerkveni učitelj) (2. januar) in sv. Cezarija. Katoliški škofje so na 2. vatikanskem cerkvenem zboru pohvalili poročene duhovnike v vzhodnih katoliških Cerkvah, kar pomeni, da vzhodne katoliške Cerkve imajo tudi, podobno kot pravoslavne, poročene duhovnike. Najbrž vam je znano, da tudi nekatere protestantske Cerkve in cerkvene skupnosti zelo cenijo neporočenost "zaradi božjega kraljestva" (Mt 19,12). Najbolj znani sta ekumenska meniška skupnost v Taizéju in protestantska skupnost Marijinih sester v Darmstadtu.

Zdi se mi, da vaši ugovori izražajo pomanjkljivo poznavanje katoliške Cerkve, ki kot pravoslavna Cerkev s sedmimi zakramenti časti Gospoda in veruje, da Gospod z zakramenti posvečuje vernike. Zdi se mi škoda, da je reformacija odpravila zakramente, razen krsta in svete večerje. Upam, da bo prišel čas, ko bodo Cerkve in cerkvene skupnosti, ki so izšle iz protestantizma, ovrednotile 1500-letno tradicijo starejših krščanskih Cerkva glede sedmih zakramentov.

    Imate kakšna vprašanja, povezana z verskim ali moralnim življenjem, ali pa lepo doživetje, ki bi ga radi delili z drugimi?

    Pišite na:
    Ognjišče, Rubrika Pisma,
    Trg Brolo 11, 6000 Koper
    ali po e-pošti:
    pisma@ognjisce.si

Kvašeni in nekvašeni kruh pa res ni noben problem, čeprav so o tem bile v zgodovini žal različne večkrat drobnjakarske ali celo nesmiselne polemike. Spoved (sprava, pokora) temelji na Kristusovi velikonočni postavitvi zakramenta odpuščanja grehov: »Katerim grehe odpustite ... « (Jn 20,22-23). Žal tukaj ni prostora za razlago. Naj samo navedem misel Rogera Schutza, kalvinskega pastorja, celibaterja in ustanovitelja taizéjske skupnosti, ki glede spovedi pravi: »Izpovemo se Gospodu nebes in zemlje v navzočnosti človeka, ki je pooblaščen za to.« Sveti pisatelji Cerkve imenujejo zakrament spovedi oz. sprave »druga deska odrešenja, ponujena tistemu, ki je po krstu doživel brodolom«. Starodavni pisatelj sv. Ambrož pa pravi, da ima Cerkev "tako vodo kot tudi solze: krstno vodo in solze pokore". Ali lahko trdite, da ne boste nikoli težko grešili, saj je grešil tudi apostol Peter in toliki drugi kristjani, in da zato ne boste nikoli potrebovali "druge deske odrešenja" in "solz pokore", ko smo pa včasih tako nebogljeni?

Na 2. vatikanskim cerkvenem zboru in v pokoncilskih uradnih dokumentih je katoliška Cerkev tako na široko odprla vrata vetju Svetega Duha (papež sv. Janez XXIII.), da je ob uradnih poudarkih v njej dobil domovinsko pravico tudi cerkveni tok ali gibanje, ki ga pri nas imenujemo Prenova v Duhu.

Kot katoliški kristjan sem prav hvaležen Svetemu Duhu, kako močno je v zadnjih sto letih vel v katoliški Cerkvi, da je imela pogum sprejeti različne poudarke drugih Cerkva, na katere je bila v nekaterih zgodovinskih obdobjih premalo pozorna. Od protestantov, evangeličanov in drugih je s hvaležnostjo sprejela vrnitev k ovrednotenju Svetega pisma, katerega prevod so tudi Slovencem prvi oskrbeli protestanti. Danes ima katoliška Cerkev po svetu številna zelo kvalitetna izobraževalna središča, ki se ukvarjajo s proučevanjem Svetega pisma in z uvajanjem v branje in razumevanje Božje besede.

Papež Frančišek nenehno poudarja pomembno udejanjanje načela 'Ecclesia semper reformanda', Cerkev se mora stalno spreobračati. Prav v tem čutim posebno veselje nad mojo katoliško Cerkvijo, saj jo nenehno spreobračanje približuje Kristusu, ki je ustanovil eno samo Cerkev. Menim, da velja za vse Cerkve in za vse cerkvene skupnosti, da se moramo stalno spreobračati, saj bomo lahko samo tako pristno oznanjali Kristusovo veselo oznanilo. Nobena Cerkev in cerkvena skupnost ni tako duhovno bogata, da se ne bi imela kaj od druge naučiti, in nobena tako revna, da ne bi imela drugi kaj dati. To spoštljivo načelo nas lahko približuje drugega k drugemu in vse h Kristusu, kar pa zahteva od vseh kristjanov in vseh krščanskih Cerkva in cerkvenih skupnosti skromnost in pripravljenost za nenehno spreobračanje.

ŠKAFAR, Vinko. (pisma). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 6, str 74.

Zajemi vsak dan

Marija, ti si predhodna znanilka našega vstajenja, upanje in zagotovilo naše prave in resnične svobode.

(sv. Pavel VI.)
Sobota, 4. April 2020
Na vrh