Še nihče ni prišel povedat, kako je v večnosti

Prosim za nasvet, kako naj odgovorim (med pogovorom) sogovorniku ali sogovornici, ki sta sicer verna, a oba dvomita v posmrtno življenje. Včasih se zgodi, da kateri sogovornik dvomi z besedami: »Še nihče (od rajnih) ni prišel nazaj. Nihče še ni prišel povedat, kako je v večnosti!« Kako naj najbolj pravilno odgovorim na take neumne besede? Osebno ne pričakujem česa takega, saj vendar ob smrti pokojnika molimo: »Gospod, daj mu (ji) večni pokoj. Večna luč naj mu (ji) sveti. Naj počiva v miru!«
Rafaela
Vere v Boga, tudi vere v posmrtno življenje, ki je predvsem milost, se ne da ‘raziskovati’ znanstveno. Področje duhovne znanosti, tudi vere, upanja in ljubezni, je bolj sorodno uvidom umetnika, intuicije, srca in ga je lažje predstaviti z nebesednim izražanjem in s simbolično ali pesniško govorico, s filozofijo in za nas kristjane z razodetjem, kot empiričnim raziskovanjem. Jezus, ki je naše vstajenje in življenje, v priliki o ubogem Lazarju in bogatašu polaga v Abrahamova usta trditev o vračanju pokojnih: »Če ne poslušajo Mojzesa in prerokov, se ne bodo dali prepričati, četudi kdo vstane od mrtvih« (Lk 16,31). Za umrle v odgovoru na vaše vprašanje ne uporabljam izraza rajni, ampak raje pokojni, ki izhaja iz staroslovanske (tudi poljske) besede ‘pokoj’, kar pomeni mir (hebr. šalom), božji mir, ki pomeni dokončen razcvet in uresničitev človekovih enkratnih zmožnosti v Bogu.
Zdi se mi, da je zelo dobro izhodišče za iskanje vsestranskega odgovora na vaše vprašanje dejstvo, da imajo vsa velika verstva in kulture spoštljiv odnos do svojih pokojnih, predvsem svojih bližnjih prednikov, in so zato rudi razvila različne obrede ob pogrebih, kar nam sporočajo tako današnja pokopališča in tudi številni človeški grobovi iz davnine, ki jih raziskuje arheologija. Pomislite samo, koliko ljudi se je že zbralo na grobovih naših pokojnih sorodnikov, znancev in prijateljev, predvsem ob pogrebih in tudi ob prazniku vseh svetih in na vernih duš dan. Zame tudi ta zbiranja in obredja vključujejo posredno ali neposredno, če se tega zavedamo ali ne, vernost v onstransko življenje.
Tudi stara ‘nerazodeta’ verstva negujejo obredni odnos do pokojnih: afriška, če govorimo bolj na splošno, predvsem z animističnimi prvinami, z vero v duhove prednikov, azijska pa z vero v reinkarnacijo, ki je po njihovem potrebna, da bi se lahko duše pokojnih, ki še niso dozorele in so grešne, le enkrat povezale in zlile z božanstvom.
pismo 11 2015bKrščanstvo, in tudi druga razodeta verstva, pa zelo poudarja neuničljivost človeka kot posameznika in človeške osebnosti in zato kristjani v svoji veroizpovedi, ki je skupna vsem trem velikim in zgodovinskim krščanskim skupnostim (katoliški, pravoslavni in protestantski), izpovedujemo vero v ‘občestvo svetih’.
V pogovoru si lahko pomagate tudi z razlago s pomočjo podob, znamenj in simbolov ter poezije, čeprav vsaka primerjava šepa, lahko pa kljub temu pristnim iskalcem določen vidik osvetli. Nekateri primerjajo biološkega človeka z ličinko in pokojnega z metuljem; saj gre v obeh primerih za isto bitje, čeprav se ličinka lahko spremeni v metulja, metulj pa se več ne more povrniti ali spremeniti v ličinko, kot se pokojni ne vračajo v naše zemeljsko telesno življenje.
Morda bo koga še lažje nagovorila druga podoba. Smrt je podobna rojstvu, saj v krščanski tradiciji celo trdimo, da je smrt drugo rojstvo ali ‘rojstvo za nebesa’, in svetniške godove navadno obhajamo na dan svetnikove smrti. Ko se otrok rodi, zapušča materino telo, ki ga je hranilo, a je počasi, v devetih mesecih, postalo pretesno in zadušljivo in v njem ne bi mogel preživeti. Otrok preživlja strašno krizo in ne ve, da ga zunaj čaka svet, ki je večji od materinega telesa, poln širokih obzorij, ki jih postopno odkriva. Pred rojstvom je zarodek komuniciral samo z materjo, ona je bila zanj edini in ves svet, z rojstvom pa so se odprla številna področja sveta in predvsem številni ljubeči ljudje. V smrti človek, njegova duša, njegova osebnost, preživlja podobno krizo: postane slab, zmanjka mu zraka, pade v agonijo in je tako rekoč iztrgan s tega sveta. Seveda pa se zgolj znanstveno, biološko ne zaveda in ne ve, da bo vstopil v neizmerno prostrani svet in se bo njegova sposobnost komuniciranja odprla v neizmernost. To prostranstvo imenuje apostol Janez novo nebo in nova zemlja. Biološko telo umirajočega s smrtjo preneha živeti, ker je rojen za novo nebo in novo zemljo in zato ni več omejen zgolj na telo, ampak dobi novo razsežnost v božjem obnebju.
Morda lahko komu isto osvetli pesnik Tone Kuntner v mojstrskih verzih:
Cel človek je Zemlja in Nebo, cel človek duša in telo.
Ne vidiš vsega, če ne vidiš tudi, kar vidijo slepi.
Ne slišiš vsega, če ne slišiš tudi, kar slišijo gluhi.
Ne poveš vsega, če ne poveš tudi, kar nemi povedo.
H Kuntnerjevim verzom še dodajmo svojo misel o védenju pokojnih:
Ne veš vsega, če ne veš tudi, kar pokojni vedo.
Bog, ki preseneča slepe, da več ‘vidijo’ kot mi, ki dobro vidimo; On, ki preseneča ‘gluhe’, da več slišijo kot mi, ki dobro slišimo; On, ki nemim daje, da več povedo kot mi, ki dobro govorimo; On tudi preseneča pokojne, da več vedo kot mi, ki se nam zdi, da toliko vemo. Že stari so rekli, da “modri vé, da veliko vé, čeprav se dobro zaveda, da je še več tistega, česar še ne vé; nespametnež pa meni, da vse vé.”
Govoreč v podobi: ličinka je lahko ‘presenečena’, ko postane metulj z barvnimi krili, ki ji omogočajo let; toliko bolj je lahko ‘presenečen’ novorojenček, ko opazi, da mama ni edino bitje na svetu in da je ob njej toliko ljubečih bitij, ki ga imajo radi in so srečni, ko jih pogleda in ko spregovori prve besede in naredi prve korake. Predvsem pa bo človek resnično in v polnosti presenečen, če bo iskal v življenju Božjo voljo in po njej živel, če bo delal dobro in ljubil Boga ter svojega bližnjega, ker bodo posledično v onstranstvu njegove potrebe in enkratne zmožnosti uresničene. To bo življenje, ki ne bo prenehalo; to bo dan, ki ne bo poznal noči; to bo luč, ki ne bo ugasnila; to bo mir (šalom), ki bo pomenil popoln razcvet in razvoj človekovih možnosti v Kristusu, našem edinem Odrešeniku, ki je vstajenje in življenje. V tej veri v večno življenje je veliki mislec, evangeličanski pastor in nacistični mučenec Dietrich Bonhoeffer tik pred usmrtitvijo dejal: »Za mene je ta konec (smrt) začetek življenja!« Jezus, tudi mi, smo se pravzaprav rodili, da bi umrli in se s smrtjo rodili za večnost, kajti človek je bitje prihodnosti.
Kristjani verujemo, čeprav nam nihče ni prišel povedat, kako je v večnosti, da je med nami in pokojnimi možna duhovna komunikacija, da mi lahko pokojne izročamo božjemu usmiljenju in Božji ljubezni, ter prav tako nas naši pokojni iz onstranstva dobrohotno spremljajo in blagoslavljajo na naši zemeljski življenjski poti. Zato kristjani za pokojne molimo in se jim lahko tudi priporočamo v molitev.
Vinko Škafar

Ognjišče (2015) 11, str. 79

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh