Bog, ki je ljubezen, ne potrebuje posrednikov

Pred časom smo se z znanci pogovarjali o molitvi rožnega venca. Nekateri so mnenja, da bi se ljudje morali obračati zgolj na Boga in ne na Marijo in svetnike, ker da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov. Pravijo, da je to tako, kot bi bil Bog neko težko dostopno in trdosrčno bitje, da ga morajo še svetniki prositi za nas, da bi nas vendarle uslišal. Tako pa je Bog ljubezen in ne potrebujemo nikakršnih posrednikov. Kaj vi mislite o tem?
In da tudi ni res, da bi Jezus svojo mater izročil nam (kot mater) ampak apostolu, kar je bilo takrat v navadi, da so svojci poskrbeli za pokojnikovo mater.
Tako so nekateri tudi mnenja, da so dogajanja v Lurdu, Fatimi itd, delo hudega duha. Menda bi se morali zanašati zgolj na to, kar piše v Svetem pismu. Kaj je res?
Neja
pismo 01 2016aŽe to, da ste se v družbi pogovarjali o rožnem vencu, je pohvale vredno. Redki se danes pogovarjajo o njem. Res pravimo, da je to marijanska molitev, a je prav toliko in še bolj kristocentrična, saj ob duhovni Marijini navzočnosti premišljujemo skrivnosti Jezusovega življenja, ne njenega. V središču torej ni Marija, ampak Jezus. In Marijina navzočnost, ki je ‘v živo’ doživljala te dogodke, nam s svojo duhovno bližino lahko še posebej pomaga prodirati v te skrivnosti. Poleg tega pa sta glavni molitvi pri rožnem vencu očenaš in zdravamarija, ki pa sta pravzaprav svetopisemsko besedilo; tako da pri tej molitvi ponavljamo praktično Božjo besedo in razmišljamo o Jezusovem življenju.
V vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko prepoznamo tisto Marijino vlogo, ki jo v duhu zremo, ko beremo: »Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,14). Med vsemi ženami je Marija posebej omenjena, zato lahko sklepamo, da je imela v tistem času tudi posebno vlogo. Prvo Cerkev je uvajala v molitev; bila je animatorka prve skupnosti Cerkve v pričakovanju Svetega Duha, saj ga je sama že tako bila ‘polna’, zato to vlogo ohranja tudi še kasneje in na neki način tudi danes. Katoliška Cerkev ni nikoli Marije in še manj svetnikov enačila z Jezusovo vlogo. Odrešenik je samo Kristus. Res pa je, da si je On sam izbral Marijo, da je kot človek prišel k nam. In na neki način to ‘pot’ uporablja še danes. Marija je zanesljiva pot k Jezusu Kristusu in v njem k Očetu. Tako nas Marija na primer z redno molitvijo rožnega venca uvaja v duhovno življenje in v poglabljanje duhovnega življenja. Marija nam pomaga, da smo v njeni družbi vedno bolj pozorni na njenega Sina in njegovo življenje – tako kot je v zemeljskem življenju bila Ona. Zato nas pri tem podpira, vodi, usmerja in pomaga.
Morda še besedo glede mnenja, ki ste ga zapisali, “da pri Bogu ne potrebujemo nobenih posrednikov in priprošnjikov”. V tem duhu bi lahko nadaljevali enako (ne)upravičeno, da je nepotrebno tudi to, da mi sami kaj prosimo Boga, saj On vendar bolje ve, kaj mi potrebujemo, in mu ni treba tega šele povedati. In če bi to logiko razmišljanja nadaljevali, bi prišli do absurda, da je najbolje, da smo v odnosu z Bogom kar tiho, saj On vse bolje pozna in ve kot mi. In vendar nas Jezus ni tako učil. Sam je molil in učence je učil moliti, da bi nato tudi oni učili druge. Molitev, tudi če je prosilna, ni najprej neko moledovanje za nekaj, ampak je prošnja le izraz našega stanja, ki je prav, da ga mi začutimo in izrazimo ter tudi na ta način pridemo v osebni stik z Bogom. In to je pravzaprav cilj molitve. Živi in osebni stik z Bogom na človeški način. Ker Bog spoštuje svoje stvari, ki jih je ustvaril, in človeka še posebej, se mu je celo sam približal na človeški način, tako da je postal človek. Ker pa je tipično človeški način tudi bivanje v skupnosti, je tudi Jezus hotel osnovati skupnost, ki jo imenujemo Cerkev. In bratje in sestre, ki se ljubijo med seboj, je normalno, da se tudi skupaj obračajo na Boga, ki je naš skupni Oče, in na Kristusa, ki je naš Brat. A se ne dogaja tako tudi med ljudmi? Nekatere stvari se pogovorimo na štiri oči, druge pa je veliko bolje in tudi bolj osrečujoče, če se jih pogovarjamo v krogu družine, prijateljev ... In enako je tudi v odnosu z Bogom. Nekatere stvari ‘uredimo’ z njim na samem; druge pa skupaj z drugimi. In to občestvo, ker verujemo v življenje po smrti, velja tudi za tiste, ki so že umrli. Tudi z njimi še vedno tvorimo tako imenovano ‘občestvo svetnikov’. Tako pri prošnji molitvi ne gre torej za to, da bi mi morali Boga na kaj spomniti ali od njega kaj ‘izsiliti’, ker nam sicer ne bi hotel dati. Marveč je molitev in tudi prošnja molitev, skupaj z drugimi pomoč predvsem prošnjiku, da se lažje prav odpre Bogu, da mu ta sploh lahko podeli potrebno pomoč; seveda pa na način, kot On ve, da je za prosilca najbolj prav. Mi živeči na zemlji večkrat ne vemo, kako prav moliti in kaj prav prositi. Svetniki in Marija, ki pa živijo že poveličano življenje, pa tudi naše potrebe bolj realno in prav spoznavajo, tudi v luči onstranskega spoznanja, ter nam lahko pomagajo se pravilno naravnati na Božje darove, da jih ne bi ‘zgrešili’ ali Bogu onemogočili, da nam jih podari.
Glede izročitve Marije Janezu in po njem celotni cerkveni skupnosti imamo jasno tradicijo, ki seže že v apostolsko dobo, da so ta odlomek Janezovega evangelija tako razumeli od vsega začetka. V Apostolskih delih sem že omenil, da je jasno izražena Marijina posebna vloga. In tako jo je Cerkev razumela v vseh obdobjih, kar lahko prepoznavamo tako po zapisih cerkvenih očetov ali pa po njeni vlogi v bogoslužju od prvih stoletij naprej. Tudi Janezov zapis sam v evangeliju je zelo zgovoren. Zanimivo, da Janez, ko opisuje ta dogodek, ne zapiše imena Janez, ampak ga imenuje “učenec, katerega je ljubil”. Uporabi izraz ‘učenec’ in “učenec, katerega je ljubil”. S tem dobi ta oseba splošen, univerzalen značaj. Kajti dejansko je res, da je vsak vernik “učenec, katerega Jezus ljubi”. Janez in Jezus sta se dobro poznala in si bila blizu, zato je težko razumljivo, da bi ga v tako kočljivem trenutku Jezus ne poklical po imenu. In svojo mater imenuje ‘žena’, kar zopet potrjuje to široko perspektivo dogodka. In končno sta o tem pričevala Janez in Marija sama prvi skupnosti, saj sta nedvoumno tako doživela te Jezusove besede in jih nato v tem občestvenem smislu tudi živela.
Ne vem, na osnovi česa bi kdo sklepal, da so dogajanja v Lurdu ali Fatimi in še marsikje drugje delo hudega duha. O vseh od Cerkve priznanih Marijinih prikazovanjih lahko jasno in brez zamegljenosti uvidimo, da so sadovi dolgoročno dobri. Tako ne deluje hudobni duh; njegovi učinki so lahko v prvem hipu tudi na videz dobri, a dolgoročno se vedno pokaže njegov hudobni značaj. Seveda lahko posameznik vse obrne tudi v slabo in zlorabi. A kot celota so ta prikazovanja pozitivna za posameznike in tudi za Cerkev kot celoto.
Glede zanašanja zgolj na Sveto pismo, lahko odgovorimo s samo Knjigo knjig, v kateri je zapisal Janez, da je Jezus poleg tega, kar je zapisno v Svetem pismu, rekel in storil toliko, da vse knjige sveta tega ne bi mogle zajeti. Od teh stvari, ki niso zapisane, pa so se nekatere ohranile preko žive tradicije, tako da ima Cerkev kot svoj vir za življenje poleg Svetega pisma tudi tradicijo življenja celotne Cerkve. Marija v prikazovanjih prav nič ne dodaja Kristusovemu razodetju, ampak kvečjemu poudarja kakšen vidik, ki je za določeno dobo pomemben. Sicer pa predvsem spodbuja k večji ljubezni do Boga in bolj zvesti hoji za Kristusom in pri tem svetuje tudi potrebna in primerna sredstva kot npr. več molitve, odpoved, post, več dobrih del in podobno. Torej nič, kar bi bilo proti Svetemu pismu. Marijina prikazovanja res niso nujno potrebna, so pa zelo koristna in, če jih Bog omogoča, tudi za nas potrebna. Seveda jih pa nismo dolžni z enako vero sprejemati, kot sprejemamo Jezusa in njegovo odrešenjsko delovanje za nas in za ves svet.
Marjan Turnšek

Ognjišče (2015) 01, str. 46

Zajemi vsak dan

Žena in mati je sonce družine. Sonce s svojo velikodušnostjo in marljivostjo, pozornostjo in skrbno zavzetostjo do vsega, kar more razveseliti moža in otroke.

(papež Pij XII.)
Sreda, 26. Julij 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh