Ko ne grem k obhajilu, mi je hudo: Jezus me čaka, mene pa ni.

Tako kot veliko ljudi, se tudi jaz obračam k vam po nasvet. Zelo bom vesela, če bom dobila odgovor v Ognjišču. Nekaj me razjeda bolj in bolj in ne najdem odgovora. Sem mati treh še majhnih otrok. Sem cerkveno poročena. Mož je bil že poročen in je dobil tudi ničnost zakona od Cerkve. Tako sva se lahko cerkveno poročila in otroke vzgajava v veri.
Moj problem so najini spolni odnosi, ker uporabljava kondom in zato ne upam k obhajilu. Ali lahko kljub temu grem k obhajilu? Zakaj je to greh? Imam že tri otroke. Lepo skrbim zanje in za moža, k obhajilu pa ne smem, ker sva z možem uporabljala kondom? Brez spovedi ne hodim k obhajilu, ker si ne upam. Jezus me čaka več mesecev, mene pa ni, čeprav hodim k maši vsako nedeljo.
Pa še nekaj me muči: ko imava z možem odnos – brez kondoma – pa grem k obhajilu. Saj grem lahko, mar ne? Saj sva poročena. Saj vsi poročeni lahko hodijo k obhajilu, mar ne? Ko grem k obhajilu, sem srečna, vesela. Z Jezusom se pogovarjam v mislih skozi cel dan. Vedno je z mano, moj nevidni Prijatelj. Zelo rada molim. Razjeda pa me še vedno: ali lahko grem k obhajilu in se združim z možem? Pa brez slabe vesti.
Iz srca hvala za vaš odgovor
Frančiška
pismo 03 2016bV svojem pismu ste postavili dve vprašanji glede zakonske spolnosti. Najprej bom odgovoril na zadnje vprašanje: Ali je spolnost v zakonu, tudi brez kontracepcije, ovira za redno prejemanje obhajila? Vem, da je odgovor na to vprašanje jasen večini bralcev Ognjišča, saj že v prvem poglavju Svetega pisma beremo, da je Bog ustvaril moškega in žensko, ju blagoslovil in jima naročil: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita« (1 Mz 1,28). Iz tega izhaja, da Bog vse od stvarjenja blagoslavlja človeški par, enega moškega in eno žensko, in posledično tudi njuno spolnost kot nekaj dobrega, kar pomeni, da ima, kot pravijo številni antropologi, vsak par moškega in ženske v sebi že po stvarjenju nekaj odrešenjskega, kar “niti kazen za izvirni greh ni uničila” (Poročni obrednik). Za kristjane pa je zakon enega moškega in ene ženske še pravi zakrament, vidno znamenje nevidne milosti, kar traja od sklenitve zakramenta zakona do smrti enega izmed sozakoncev. Vsak človek je bitje odnosov, zato toliko uspe in se kot človek razvije po podobi troedinega Boga, kolikor drugega sprejema, je do njega uvideven, nežen, ga spoštuje, posluša in ga ima rad. To Božjo dialoško in komunikacijsko dinamiko in nežnost je najgloblje predstavil Rubljev na ikoni Svete Trojice, kjer se Božje osebe hvaležno sprejemajo, ljubijo, slišijo in tako ustvarjajo sveto komunikacijo, sveti dialog, ki je od vekomaj, je sedaj in bo večen. Človek je toliko bolj Bogu podoben, kolikor bolj uspe komunicirati, dialogizirati, poslušati in se pogovarjati, biti do drugega uvideven in nežen, sodelovati z drugim človekom oziroma z drugimi ljudmi. Pri zakoncih pa ta odrešenjska komunikacija, dialog, uvidevnost, ‘poslušanje in govorjenje’ vključuje tudi darovanjsko spolnost. ‘Teologija telesa’, o kateri se v zadnjih desetletjih toliko piše in govori, lahko pomaga k ovrednotenju in obogatitvi človeške, predvsem zakonske spolnosti.

    Pri zakoncih odrešenjska komunikacija, dialog, uvidevnost, ‘poslušanje in govorjenje’ vključuje tudi darovanjsko spolnost. ‘Teologija telesa’, o kateri se v zadnjih desetletjih toliko piše in govori, lahko pomaga k ovrednotenju in obogatitvi človeške, predvsem zakonske spolnosti..

Drugo vprašanje, ki ga postavljate pa je problem urejanja spočetja. Odgovarjal bom splošno, ker je to vprašanje številnih zakonskih parov in zakoncev. Krščanska zakonca imata pravico in celo dolžnost, da urejata spočetja in zato govorimo o odgovornem starševstvu, kar pomeni, da imata svojim življenjskim razmeram primerno število otrok. Po katoliškem moralnem nauku ni za zakonca ideal imeti niti ‘največje’ (maximum) niti ‘najmanjše’ (minimum), temveč najprimernejše (optimum) število otrok. To pomeni, ne da jih imata ‘čim več’ in ne ‘čim manj’, ampak toliko, kolikor jih moreta v svojih življenjskih pogojih primerno preskrbeti, prehraniti, obleči, vzgojiti itd., skratka privesti do telesnega in duševnega kruha. Iz tega sledi, da morata zakonca porajati otroke odgovorno pred Bogom in pred ljudmi. Zato govorijo tudi cerkveni dokumenti o odgovornem starševstvu, očetovstvu in materinstvu.
Najprimernejše število otrok je lahko za različne zakonske pare precej različno, četudi imajo navidezno enake zunanje pogoje. Zdi se, da lahko tudi tukaj uporabimo priliko o različnih talentih: en par ima morda talent samo za enega otroka in je za tega Bogu hvaležen, drugi par ima morda dva talenta za dva otroka, tretji tri, štiri, pet itd. Nekje sem prebral zanimivo misel, da se bo zakonski par, kjer je njuna medsebojna ljubezen večja, kljub zunanjim enakim možnostim, lažje odločil še za enega otroka več, saj je velikodušna ljubezen med zakoncema ob drugih talentih lahko dodatni talent.
Vas seveda zanima, kako je s konkretnim urejanjem spočetja, če zakonca ugotovita, da po vesti zaradi različnih razlogov več otrok ne moreta ali pa ne smeta sprejeti, ker bi ravnala neodgovorno, na drugi strani pa so popolna spolna dejanja za njuno normalno sožitje, za zakonsko zvestobo in izkazovanje medsebojne ljubezni potrebna.
Najprej moramo postaviti jasno načelo glede izbire večjega in manjšega zla. Kristjani ne govorimo o urejanju rojstev ampak spočetja. V tej luči kategorično zavračamo vse vrste splavov, ker gre pri splavu za umor še ne rojenega človeškega bitja. Tudi preprečevanja spočetij s kontracepcijskimi sredstvi je po katoliškem nauku nedovoljeno, dovoljeno in priporočljivo pa je urejanje spočetij s pomočjo naravne metode (v dneh ženinega mesečnega cikla, v katerem spočetje ni mogoče), ki številnim parom pomaga tudi k vzajemnemu vsestranskemu zorenju v zakonu. Najbrž številni zakonski pari naravnih metod za urejanja spočetij ne poznajo ali, kot nekateri menijo, za njih konkretno niso uresničljive, kajti za naravno metodo morata bita oba zakonca, pomembno je zdravje in še druge stvari. Vas, saj naravne metode ne omenjate, zanima uporaba kondoma, ki spada med neabortivne kontracepcije. Poznamo pa tudi abortivno (splavno) kontracepcijo (maternične vložke /spirala, mirena/ in hormonsko kontracepcijo), ki preprečuje ovulacijo ali ugnezdenje zarodka, kar lahko pomeni prekinitev novonastalega življenja in gre pravzaprav za eno od manj znanih metod splava. Zato je nujno razlikovanje med abortivno in neabortivno kontracepcijo, saj je slednja manjše zlo.

    Zakonca, ki po prepričanju svoje vesti, ki sta jo oblikovala po molitvi in pred Bogom, neabortivne kontracepcije (npr. kondoma) nimata v svojem primeru za težki greh, in se zato v navzkrižnem primeru v luči Božjega usmiljenja odločita za manjše zlo, bi smela brez predhodne spovedi prejeti obhajilo, ker ne bi storila težkega formalnega greha.

Pri nekaterih zakoncih lahko pride do navskrižja moralnih dolžnosti. Na eni strani obstaja dolžnost odgovornega urejanja spočetja z dovoljenimi sredstvi (uporaba naravnih metod), na drugi strani pa dolžnost skrbi za trdnost zakona in za rast v medsebojni ljubezni, ki vključuje tudi spolnost, kar je dobro. Če dovoljenih načinov za urejanje spočetja (naravne metode) v konkretnem zakonskem primeru ni, si lahko ti dve dolžnosti v življenju zakoncev nasprotujeta. Zakonca ne moreta izpolniti dve nasprotujoči si dolžnosti, ki zahtevata istočasno izpolnitev in če sta v tem navskrižju, morata izpolniti tisto dolžnost, ki jo po iskreni vesti pred Bogom spoznata za večjo in pomembnejšo. Če ne obstaja navskrižja na objektivni ravni, ga pa moralni teologi to dopuščajo na subjektivni ravni, kar velja tudi za področje urejanja spočetja. V tem primeru zakonca smeta izrabiti izpolnitev večje dolžnosti, čeprav bi istočasno storila manjše zlo, kar je v določenem primeru lahko tudi neabortivna kontracepcija. Zato zakonca, ki po prepričanju svoje vesti, ki sta jo oblikovala po molitvi in pred Bogom, neabortivne kontracepcije (npr. kondoma) nimata v svojem primeru za težki greh, in se zato v navzkrižnem primeru v luči Božjega usmiljenja odločita za manjše zlo, bi smela brez predhodne spovedi prejeti obhajilo, ker ne bi storila težkega formalnega greha.
Kako je v konkretnem vajinem primeru, če se ne moreta glede urejanja spočetja ravnati po naravni metodi, pa vesta vidva, saj naj bi do spoznanja prišla po skupni molitvi in skupnem preudarku pred usmiljenim Bogom, ki vaju kot zakonski par ima rad ter vaju spremlja in obenem želi, da bi nenehno rasla v medsebojni ljubezni in da bi svoje otroke vzgojila za pristne kristjane in dobre državljane. Če dvom ostaja, in si ga sama ne zmoreta rešiti, svetujem, da se o problemu podrobneje pogovorite s svojim spovednikom ali duhovnim spremljevalcem, ki vama bo pomagal, da se bosta lažje odločila za manjše zlo v luči Božjega sočutja in usmiljenja.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 03, str. 48

Zajemi vsak dan

Čeprav je Marija v nebesih Kraljica, vrši tudi službo dekle Gospodove: naše prošnje sprejema in jih odnaša svojemu Gospodu in mu jih s toplo materinsko skrbnostjo priporoča.

(Gregorij Rožman)
Torek, 22. August 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh