Istospolna nagnjenja in spoved

Rad bi vedel, ali mora oseba z istospolnimi nagnjenji pri spovedi povedati, da je bil nečisti greh, ki se ga spoveduje, homoseksualne narave. Moram namreč povedati, da je homoseksualnost edina spolnost, ki jo v sebi prepoznam in tudi grešim. To vprašanje postavljam, ker sem od mnogih spovednikov dobil različne odgovore. Še to me zanima, zakaj spovedniki nočejo o tem grehu (nečistovanju) veliko govoriti in pri spovedi svetovati: navadno gredo kar mimo tega greha in se ustavijo pri kakšnem drugem, ki jim očitno bolj leži. Tako človek dobi občutek, da nečisti greh ni nekaj, kar bi se bilo sploh vredno spovedati.
Jaka

Kljub temu, da spolnost po spolni ‘revoluciji’ v 20. stoletju ni več tabu tema, vendarle spolnost ostaja nekaj intimnega.
Zaradi tistih, ki jih zanima cerkvena presoja homoseksualnosti in morda vašo problematiko premalo poznajo, in ne zaradi vas, ki se s to stvarnostjo srečujete osebno in jo izkušate, naj na začetku svojega odgovora navedem Katekizem katoliške Cerkve za mlade (Youcat), ki na kratko in jasno razloži nauk katoliške Cerkve o homoseksualnosti: »Nekateri moški in ženske imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja. Tega si niso sami izbrali. Bog je ustvaril človeka kot moškega in žensko in ju tudi telesno namenil drug za drugega. Cerkev s sočutjem in brez pridržka sprejema osebe, ki se čutijo kot homoseksualne, in zavrača vsako obliko diskriminiranja. Hkrati pa pravi, da nobena oblika homoseksualnih spolnih stikov ni v skladu z redom stvarjenja. Homoseksualne osebe so prav tako poklicane k čistosti. S samoobvladovanjem, z nesebično oporo prijateljstva, z molitvijo in zakramentalno milostjo se morejo in morajo postopoma bližati krščanski popolnosti« (Youcat 415).
pismo 11 2016b
Zdi se, da je katekizemsko besedilo dobro izhodišče za odgovor na vaš zelo osebni in intimni problem. Vaše vprašanje vključuje spoznanje in zavest, da je človek nedokončano bitje in pogosto greši. Tudi s spolnostjo se srečuje vsak človek in prav je, da se pozna, da bi to izjemno božjo danost živel tako, da bi ga plemenitila, mu pomagala k človeški zrelosti in krščanski svetosti. Skozi zgodovino človeštva je spolnost številnim ljudem pripomogla v zakonski skupnosti ali v posvečeni čistosti k pristnemu počlovečenju (humanizaciji), nekateri pa so doživljali ob njej večkrat osebne in morda tudi drugim povzročali hude travme. Zdi se, da je prišel čas, ko bo zaradi ovrednotene teologije telesa lahko postopno prihajalo tudi na področju telesnosti in tudi spolnosti do novih pozitivnih odkritij, čeprav vsak posameznik, kot z drugimi danostmi, začenja tudi s spolnostjo kot nepopisan list. Sicer pa tudi na spolnem področju otroka in mladostnika pozitivno in negativno zaznamujejo vzdušje in odnosi v lastni družini, šolarja in odraščajočega pa še vrstniki in odrasli ljudje, s katerimi se srečuje. Tudi tukaj velja pregovor: Povej mi, s kom se družiš, in povedal ti bom, kakšen si. Vse večjo vlogo pa ima tudi šola in mediji, ki večkrat propagirajo stvari, kot teorijo spola itd., ki so bodisi nedorečene, morda muhe enodnevnice ali celo nenaravne, ki pa lahko konkretnega otroka ali mladostnika zaznamujejo za vse življenje, predvsem če ločujejo spolnost od ljubezni. Vsak je navsezadnje sam s svojo spolnostjo, tako samski kot poročeni, večina s heteroseksualnimi kot oni s homoseksualnimi nagnjenji. Predzakonska, zakonska, vdovska in tudi samska spolnost spadajo med tiste danosti, ki jim ne moremo ubežati, lahko pa jih živimo ‘polnokrvno’ in s hvaležnostjo, ter z njo in zaradi urejene spolnosti lahko postajamo vedno bolj zrele osebnosti. To velja tudi za tiste, ki imajo v sebi prirojena homoseksualna nagnjenja, saj so tudi ti božji ljubljenci in podobno kot heteroseksualni lahko odkrivajo, kaj lahko dobrega naredijo za konkretnega bližnjega in za človeštvo.
Načelno je dobro in lahko zelo koristno, če katoliškemu kristjanu, tudi tistemu z homoseksualnimi nagnjenji uspe, da ima rednega spovednika in duhovnega spremljevalca, ki pozna njegova nagnjenja, ranjenost, uspehe in neuspehe, padce in dviganja, pa tudi njegovo dobro voljo po rasti v popolnosti. Prav redni spovednik, ki je tudi duhovni spremljevalec in zato lahko brez vsakokratnih dolgih razlag in razprav strokovno pomaga.
Nadalje tudi sprašujete, ali naj pri vsaki spovedi imenujete greh s ‘pravim imenom’. V vašem primeru je prav, da ga imenujete s pravim imenom, tudi zaradi nemira in občutka krivde, čeprav je še bolj nujno, da npr. prešuštnik imenuje greh s pravim imenom, saj gre pri njem za ‘dvojni’, včasih so temu rekli ‘kvalificirani’ greh, ker vključuje zraven nečistosti tudi nezvestobo.

    Želim vam spovednika, ki bo tudi duhovni spremljevalec in vam bo s prijateljsko oporo pomagal, da se boste z zakramentalno milostjo postopno bližali krščanski popolnosti in svetosti.
Iz vaše spovedne izkušnje izhaja, da se nekateri spovedniki, pri katerih ste opravili spoved, niso prav znašli ali pa so se držali starega pravila, da je glede grehov pri spolnosti bolje manj kot preveč spraševati in govoriti. Zdi se mi, da je prav, če spovedanec moli za svojega spovednika in ga Bogu priporoča, da ga ne bi spraševal ne preveč in ne premalo, da bi se na najboljši možen način pogovarjal s svojimi spovedanci tudi, ko je treba ali je primerno o grehih pri spolnosti. Človek pogosto, kot vi v vašem vprašanju, potrebuje in išče nasvet, toliko bolj v našem zmedenem času, ki je pomešal lestvico vrednot ali nekaterih več sploh ne priznava. Na splošno je še vedno veljaven star latinski pregovor, ki trdi, da samega sebe ne moremo objektivno presojati (Nemo iudex idoneus in propria causa – Nihče ni primeren sodnik v lastni zadevi, pravdi) in zato vsi, vsaj občasno, potrebujemo duhovnega svetovalca, kot bolniki potrebujejo zdravnika in grešniki spovednika, ki bi pa naj bili v duhovnih rečeh tudi spremljevalci, svetovalci, ki bi pomagali pri razločevanju. Kvalitetni spovedniki so vsekakor velika milost za spovedance, tudi za spovedance grehov, ki jih vi omenjate. Tudi pri nas na Slovenskem lahko najdete zavzete ter dobre spovednike in zavzete duhovne spremljevalce.
Vaše pismo naj bo spodbuda spovedancem, da bi Gospoda prosili in molili za dobre spovednike, duhovnikom pa, da bi spovedancem prisluhnili, jih slišali in jim sporočali, da je Bog do vsakega človeka, ki greh prizna in se kesa, usmiljen, sočuten in ‘srečen’, kot oče v priliki o izgubljenem sinu. Vam, spoštovani Jaka, želim spovednika, ki bo tudi duhovni spremljevalec in vam bo s prijateljsko oporo pomagal, da se boste z zakramentalno milostjo postopno bližali krščanski popolnosti in svetosti. Prav tako vam želim, da bi v svojem življenju naredili veliko dobrega, saj smo vsi poklicani k temu, da bi delali dobro.
Vinko Škafar

Ognjišče (2016) 11, str. 48

Zajemi vsak dan

Slaviti Boga, to je odgovor blagoslovljenih, ki razumejo svojo nalogo in z njo smisel svojega zemeljskega bivanja.

(Lojze Kozar)
Sreda, 22. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh