Se je Jezus kdaj smejal?

Jezus je imel v svojem zemeljskem življenju človeško naravo. To pomeni, da je delal vse, kar delamo ljudje in pripada naši človeški naravi. Jezus je torej bil lačen, žejen, ga je zeblo, mu bilo vroče, občutil žalost in veselje, bolečino, se jokal ... Ali lahko kje v Svetem pismu zasledimo, da se je tudi smejal, bil kdaj ironičen, imel smisel za humor. Evangelij je veselo sporočilo, verjamem, da ga je Jezus tako (veselo) tudi oznanjal. Zakaj tega evangelisti niso nikjer omenili?
Albert


Jezus se je gotovo tudi smejal
Ena izmed temeljnih resnic krščanske vere, ki je bila jasno izražena na kalcedonskem koncilu (451), je verovanje, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. S tem je bilo poudarjeno, da ni kakšen pol bog in pol človek, ampak da je ohranil povsem neokrnjeno Božjo in prav tako neokrnjeno človeško naravo, ki sta se pa združili tako, da od učlovečenja naprej ne moreta delovati več ločeno. Iz te resnice lahko pričnemo odgovarjati tudi na vprašanje o tem, ali je imel Jezus čustva in kakšna so bila in seveda tudi ali se je smejal ali ne.
Jezusova čustva
pismo 11 2013aKot pravi človek, torej ne okrnjeni in tudi ne nadčlovek, je Jezus živel, doživljal in čutil povsem enako kot vsi ljudje. Ob prebiranju evangelijev moremo zaznati tudi njegov povsem človeški lik, tudi njegovo čustveno doživljanje. Morda bi si kdaj želeli celo kaj več podrobnosti. A že to, da je ob Lazarjevem grobu jokal, da se je na svatbi v galilejski Kani veselil, ali da je čutil sočutje z materjo, ki ji je umrl sin, da se je v templju tudi ostro odzval ... in da se je v nekem trenutku razveselil v duhu, nam zadošča, da moremo z gotovostjo sklepati, da so bila njegova čustva povsem in v celoti človeška čustva. Da mu ni bilo tuje nobeno človeško doživljanje, da je doživljal tako pozitivna čustva kot negativna (ne moralno vrednostno). Tako je tudi kot Bog postal solidaren z vsakim človeškim doživljanjem, nobeno mu ni tuje: znal se je smejati in jokati, čutil je privlačnost in odpor ...
Ker pa je Kristus bil hkrati tudi Bog, lahko sklepamo, da je skozi človeška čustva v njem sijala Božja ljubezen. V njem se je Bog približal človeku tudi na človeško čustveni način. Tudi to spada k prepričanju, da je v Kristusu Bog postal nam podoben v vsem, razen v grehu. Ker si ne moremo predstavljati, da bi v tem sobivanju Božja narava kakorkoli okrnila človeško, lahko samo sklepamo, da je vse, kar je bilo človeškega v Jezusu, prav zaradi te osebne povezave z Božjo naravo delovalo v vsej možni polnosti. Preprosto bi lahko rekli, da je Jezusovo čustveno življenje bilo najbolj prečiščeno in zato tudi najbolj pretanjeno človeško čustveno dojemanje. V njem so čustva delovala tako, kot bi naj v vsakem človeku po Božji zamisli, seveda če posledice greha ne bi ovirale tega delovanja.
Seveda je po svoje zanimivo, da evangelisti niso bolj podrobno opisovali dogodkov, v katerih se je Jezus smejal ali povedal kakšen dovtip. Očitno se jim je zdelo to tako samo po sebi umevno, da so se osredotočili samo na bolj nenavadna in bistvena sporočila. Da je veselje, seveda ne veseljačenje, osrednje sporočilo evangelija, pa izraža že ime samo, saj evangelij pomeni prav veselo, dobro, radostno sporočilo.
Veselje v evangelijih
Že ob Jezusovem rojstvu je sporočilo jasno: »Ne bojte se! Kajti glejte, oznanjam vam veliko veselje, ki bo za vse ljudstvo!« (Lk 2,10). Še več, Jezusovo učlovečenje in delovanje na svetu je veselje tudi za nebeškega Očeta: »Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje« (Mt 3,17; 17,5). Veselje nato srečamo tudi na obrazih glavnih akterjev v zgodovini odrešenja: Elizabeta, Zaharija, Marija, Janez Krstnik ... Delež na Jezusovem veselju imajo dalje vsi, ki hodijo za njim, saj mora Jezus njihovo veselje celo ‘braniti’ pred farizeji z razlago, da se svatje ne morejo žalostiti, dokler je ženin pri njih. Ko je Jezus opisoval Božje kraljestvo, je pravzaprav vse osredinil okoli veselja in to velikega veselja. Ko Luka opisuje, kako je Jezus pripovedoval tri prilike o Božjem kraljestvu, o izgubljeni ovci, drahmi in sinu (Lk 15), je osrednje sporočilo vseh treh v velikem veselju, ki je nastalo ob najdenju oz. vrnitvi, in ki so ga deležni delili še z drugimi. Ali tista primera o zakladu: »Nebeško kraljestvo je podobno zakladu, skritemu na njivi, ki ga je človek našel in spet skril. Od veselja nad njim gre in proda vse, kar ima, in kupi tisto njivo« (Mt 13,44). Vrhunec sporočila o veselju, ki ga nič ne more zaustaviti, niti trpljenje, pa Jezus postavi v deveti blagor, ki je povzetek vseh osmih: »Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko« (Mt 5,11–12). Janez pa še doda, da jim je Jezus vse povedal, da bi bilo njegovo veselje v njih in bi bilo njihovo veselje dopolnjeno (15,11). In končno, poročila o vstajenju so polna pričevanj o velikonočnem veselju: »Hitro sta zapustili grob ter s strahom in velikim veseljem stekli sporočit njegovim učencem« (Mt 28,8).
Podobno poročilo o veselju prvih krščanskih skupnosti najdemo tudi v Pavlovih spisih. On pripisuje pravo veselje delovanju Svetega Duha v kristjanih, ko v njih pušča med drugimi sadovi tudi veselje (Gal 5,22–23). Tudi Pavel pričuje celo o veselju v trpljenju: »Zdaj se veselim, ko trpim za vas ...« (Kol 1,24). In povzame novozavezno misel o veselju Filipljanom: »Veselite se v Gospodu zmeraj; ponavljam vam, veselite se« (4,4). Da pa so nebesa predstavljena kot veselo bivanje, pa tudi ni skrivnost: »Zato se veselite, nebesa, in vi, ki prebivate v njih!« (Raz 12,12).
Mislim, da vsega tega sporočila o veselju v Novi zavezi ne bi moglo biti, če učenci Jezusa nikoli ne bi videli veselega ali nasmejanega. Zatorej velja verjetno bolj nasprotno, da so doživeli, da njegovega veselja nič ni moglo ogroziti ali izničiti.
Odpirati Jezusu svoja čustva
Ker je Jezus živ, se mi zdi pomembneje od poznavanja kakšnih smešnih drobcev iz njegovega življenja, da se naučimo vabiti Jezusa Kristusa, naj vstopi v naša čustva. To se mi zdi pomembno predvsem tam, kjer so naša čustva velikokrat blokirana, kjer so razbolela, preprosto ranjena in nam otežujejo življenje, predvsem odnose s soljudmi, ker je v nas premalo pristnega veselja. Ni mogoče, da bi prišli skozi katerokoli dobo našega življenja in bi nam ne ostajala iz njega kakšna boleča izkušnja, kakšna rana, ki lahko usodno zaznamuje nadaljnje življenje. Še posebej čustva zamere, neodpuščanja, prizadetosti, užaljenosti ... je treba znova in znova v molitvi odpirati pred Kristusom, ki razume vsa naša čustva; ga povabiti, naj On sam vstopi v bolečino, ki jo čutimo. In njegovo vstopanje je zdravilno, tolažilno, odrešilno; kjer se pojavlja on, se uresničuje odrešenje, se širi novo življenje, se dogaja prerojenje in se naseli celo veselje. Seveda je prav tako normalno, da ga vabimo tudi v pozitivna čustva, ki jih tudi prečiščuje, potrjuje, krepi ter blagoslavlja.

TURNŠEK, Marjan (Pisma) Ognjišče (2013) 11, str. 52

Zajemi vsak dan

Zazveneli so božični zvonovi … Trpljenje je praznovalo velik praznik upanja in zmagoslavja; utolaženi so bili, ki so izpregledali, da vodi čez Kalvarijo cesta v veselo večnost.

(Ivan Cankar)
Sreda, 11. December 2019
Na vrh