Hudič in molitev

Nekoč se je odpravil po svetu, da vidi, kako ljudje molijo. Njegovo potepanje je bilo kratko, ker so bili ljudje, ki molijo, silno redki. Zadovoljen je bil tudi zato, ker so molitve ljudi postale golo ponavljanje besed, njemu popolnoma neškodljivo.
Ko se je vesel vračal v pekel, je na polju opazil kmeta, ki je silovito mahal z rokami. Radoveden se skrije za grm in ga opazuje. Mož se je žolčno prepiral z Bogom, mu postavljal zahteve in ga obtoževal.
Po naključju tedaj pride mimo duhovnik.
povejmo z zgodbo 10 2016b»Dobri človek,« reče kmetu, »kaj vendar počneš? Mar ne veš, da je greh, prepirati se z Bogom?«
Kmet mu odgovori: »Gospod, z Bogom se prepiram zato, ker vanj verujem; postavljam mu zahteve, ker zaupam Vanj, obtožujem ga, zato, ker vem, da me posluša.«
»Neumnosti govoriš,« reče duhovnik in odide. Hudič, ki ve več kot duhovnik, pa se je zelo prestrašil. Odkril je namreč človeka, ki je še znal prav moliti.

Rustja B., Ognjišče (2016) 10, str. 31

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh