Page 2 - revija Indijanček

Prvi Indijanček, ki je doma iz Francije, je bil v Ognjišču objavljen julija leta 1970 in odtlej smo
njegove vragolije redno spremljali vsak mesec. Ob prvih objavah oče urednik Franc Bole Indijančka
ni omenjal kot kakšno posebno ‘novost’, očitno takrat še ni slutil, kako zelo se bo priljubil bralcem.
Kmalu pa je spoznal, kako pomembno vlogo ima Indijanček za prepoznavnost Ognjišča, zato je vsa
leta iz svojega ‘indijanskega’ arhiva skrbno izbiral najbolj posrečene in iskrive prigode. Indijanček je
imel svoj ‘šotor’ proti koncu revije, kjer je običajno prostor za humor. Ko smo v devetdesetih letih
vsebino Ognjišča nekoliko ‘premešali’ in se je selil tudi Indijanček, so bralci takoj klicali, da Indijančka
ne najdejo in naj ga vrnemo na njegovo staro mesto.

»Na Ognjišče me vežejo mnogi prelepi spomini. Moj
prvi ‘ognjiščarski’ prijatelj je bil Indijanček. Ko sem na
podstrešju pri Stomažih na Vipavskem našel kupe starih
Ognjišč, sem se počutil blaženega. Dotlej sem namreč
moral po en mesec čakati na novega Indijančka, tu
pa sem jih imel v trenutku desetine! Kakšna sreča za
mulca v deželi, kjer barvnih stripov sploh ni bilo mogoče
kupiti!«

(Tino Mamić, zgodovinar in novinar,
predsednik Združenja novinarjev in publicistov).

Doslej (januar 2018) je bilo objavljanih že več kot 500 različnih prigod našega Indijančka. Arhiv
očeta urednika se je v teh, skoraj petdesetih letih objavljanja, počasi izčrpal in če hočemo, da še naprej
ostane Indijanček prepoznavni znak našega Ognjišča, moramo kakšnega iz tistih prvih časov (ko je bil
tisk slabši) ponoviti. Za največje ‘indijanske’ navdušence pa smo pripravili ta ‘strip’ z izborom stotih
objavljenih. (Marko Čuk)

»Globoke duhovne modrosti me kot
mladega bralca, ki je v Ognjišče kukal
pri stari mami, niso najbolj zanimale.
Indijanček, šale, športne in glasbene zgodbe,
o, to pa ja!«

(Jure Sešek, voditelj na radiu Ognjišče).

4