Ubogi so naša ljubezen

Nežna barva hiše prikriva sivino notranjosti. Lepo urejeno okolje ne naznanja resničnosti, ki obstaja v tej na zunaj prijetni stavbi. Bele zavese zakrivajo notranja dogajanja. Vse je urejeno, še posebej preddverje, ki s stoli iz bambusa daje vtis poletnega počivališča. Krasijo ga lepo gojene rože, zlasti tiste velike z bohotnimi listi in bujno rastjo. Tudi lestenci pripomorejo k domačnosti velike, dolge mize, ki jo krasi ročno izdelan prt.
Prijeten dan pozne jeseni. Sonce upira žarke v sobe in sence se poigravajo po stenah. Nasmeh blažene Matere Terezije, z obrazom, ovitim v belo ruto z modrimi trakovi, na veliki sliki pozdravlja z uresničljivimi besedami: »Ubogi so naša ljubezen.«
V tej stavbi v sožitju živita zdravje in betežnost, starost in mladost. Prepletata se vihravost in spokojnost, velika pričakovanja in le želja po mirni zadnji uri. To je dom poslednjih iskric življenj, ki počasi ugašajo pred očmi tistih, ki jim nesebično podarjajo svoje moči, pozornost in spoštovanje. Z nego ter s prijazno besedo lajšajo prihod Dvojčice življenja ...
Obzirno je obiskovalka povprašala mlado dekle, s kom se lahko pogovori o gospe, ki ji ni vedela ne imena, ne odkod je. Mladenka jo je ljubeznivo popeljala v sobo k osebi, ki jo je želela videti.
Obiskovalka z nasmehom pristopi k postelji. Rjuha do vratu pokriva izmučeno telo, ki ne skriva premaganih desetletij. Bledi, skoraj voščeni prsti, čvrsto držijo z rožami poslikano rjuho. Stisnjeni členki prstov nemo govorijo o naporih, delu, trpljenju, ki se ga zdaj nihče več ne spominja. Redki, beli lasje komaj še pokrivajo glavo, ki že dneve in dneve nepremično počiva na obrabljenem vzglavniku.
Bleda, upadla lica potrjujejo dolgo in mučno pot, ki se bo zanesljivo končala tukaj, v tej sobi, ki ima samo en izhod in en odhod: tja,čez cesto, na blago vzpetino, ki jo dan in noč razsvetljujejo številne svečke in krasijo sveže pa tudi umetne rože. Le napis na plošči ali križu spominja na življenje, ki začasno ugasne, da bi ponovno zažarelo v večni luči Odrešenika.
zgodba2 02 2011Prijazno dekle, ki se predstavi kot negovalka, z nasmehom pokliče nekam v daljavo zagledano Elizabeto. Z blagim dotikom po licih jo želi priklicati v ta trenutek in ji povedati, da ima obisk, prihajajoči pa reče, da je gospa zelo stara in da včasih zaznava okolje, večkrat pa ga ne dojame. Povpraša, če sta kaj v sorodstvu. Odvrnila je, da ni in da je sploh ne pozna. Prišla pa je zaradi nenavadnega dogodka. Ko je že nekajkrat hodila mimo doma, je namreč opazila gospo, ki je bila takrat na vozičku, in je nepremično zrla v neko sliko, naslonjeno na okno. Pomislila je, da je kdo od njenih pokojnih ali pa živečih, ki jih morda želi videti.
Negovalka je vljudno dodala, da slika predstavlja nekega svetnika, in naj se kar pomenita, če bo gospa zmožna govoriti, ter je odhitela po opravkih.
Obiskovalka je pristopila h gospe, jo pozdravila in se predstavila, da bi jo rada spoznala in se o nečem pogovorila. Pobožala jo je po laseh, se nežno dotaknila obraza in vprašala, kako se počuti, ko je danes tako lep dan. Tudi za vnukinji, ki sta jo dolga leta negovali, je povprašala. Negovalka ji je namreč povedala, da ima gospa le vnukinji, ki skrbita zanjo.
Vse besede so odhitele nekam v neznano in se niso dotaknile babice. Nemo je ležala in oči niso gledale obiskovalke, ampak nekam daleč drugam. Da bi jo zdramila, jo je nežno prijela za roko, ki je mlahavo počivala v njeni. Rahlo jo je božala po licih in žalostna opazovala mir, ki se ni dal motiti.
Nekaj trenutkov je premišljevala, ali naj sploh vznemiri to spokojnost! Pa saj je prišla zaradi babičine nedopovedljive zamaknjenosti , ki jo je izražal njen obraz, ko je zrla v sliko. Ponovno je začela pogovor, a tokrat o podobi, ki je bila na okenski polici in je gledala naravnost vanjo. Nepričakovano je starka spregovorila jasno, brez dvomov, da je to sv. Anton, ki je velik svetnik in je storil veliko čudežev. Nadaljevala je, da so to sliko njenemu bratu ukradli hudobneži, tatovi, a ko so jo našli, so jo dali njej in zdaj je ves čas z njo.
Obiskovalka je pristavila, da je zraven svetega Antona tudi ena manjša slika, in še ni dokončala stavka, ko je babica pojasnila, da je to podoba Marije Pomagaj z Brezij.
Nedoumljiva moč je bila v Elizabetinih besedah. Čudovita milina, mir in spokojnost so prežarjali njena lica. Nepopisen je bil izraz oči, ki so tako zaupljivo zrle v sveti podobi. Kot da bi se zbudila iz trdnega spanca ali se vrnila iz daljav, je jasno, razumljivo in s popolno prisotnostjo duha izrazila vse svoje zaupanje v varstvo Božje Matere in svetega Antona.
Obiskovalka je skušala nadaljevati pogovor in je vprašala za njeno ime, čeprav ji je negovalka povedala, kako je babici ime. Elizabeta se je še enkrat ozrla v podobi, za hip zastala in na vprašanje jasno odgovorila: »Micka«.
Starko v sosednji postelji je negovalka pripravljala za večerjo in jo vzdignila v položaj, ki ji najbolj odgovarja. Pazljivo ji je nastavila brisačko pod brado, zravnala vzglavnik, lase poravnala nazaj, roke povlekla na rjuho in je z neverjetno nežnostjo in potrpežljivostjo žlico za žlico dajala že onemogli, pa vendar živi osebi, ki je bila popolnoma odvisna od drugih. Usihajoče življenje se je brez zadržkov predajalo živahnemu, mlademu bitju, ki je svoje moči in veselje vsak dan podarjalo drugim in se v viharnih letih soočalo s končnostjo, z vsem, kar prinaša iztekajoče se življenje.
Iz kuhinje je odmeval vesel pogovor deklet, ki so se pripravljale streči in blažiti trpljenje osamelih bitij, ki so v domu čakala na končno slovo.
Sonce se je počasi skrivalo in bledi žarek se je za hip ustavil na sveti podobi. Svečke na gričku so vse jasneje trepetale na vzglavjih svojih varovancev.
Ob slovesu od negovalke se je obiskovalka znova ozrla na napis, ki je pri vhodu v dom naznanjal ljubezen do onemoglih. S stiskom rok in hvaležnim pogledom na sliko blažene Matere Terezija iz Kalkute sta se poslovili tudi od doživetja, ki bogati in opominja.
DRAGAR, Milanka. (zgodbe). Ognjišče (2011) 2, str. 28

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh