Zakaj petnajsta postaja

Počasi so se spuščali po bregu. Pot se je vila med drevjem in po robu travnika, da se je od časa do časa odprl pogled na spodaj ležeče naselje in ravnino za njim vse do mesta. Toliko so počakali, da so se ljudje razšli, oni pa so pregledali, če je za njimi ostalo kaj smeti.
»Ste se vi spomnili postaviti ta križev pot?« je Žiga vprašal Simona, ko sta Gašper in Vasja odšla nekoliko naprej.
»Predlagal sem župniku, ki je bil takoj navdušen,« je bil Simon bolj skromen, kot bi lahko bili, saj je vse, od zamisli do izvedbe, naredil pravzaprav sam. Zato je bil toliko bolj vesel, ker je prišlo toliko ljudi, da se je vila dolga procesija od postaje do postaje.
»Zakaj pa ima petnajst postaj?« je vprašal Žiga.
Simon je bil presenečen. Ni si mislil, da mu bo trinajstletnik postavil takšno vprašanje.
»Pot Božjega Sina se ne more končati v grobu,« je po kratkem premisleku s trdnostjo v glasu odgovoril Simon.
»Ampak povsod ima križev pot štirinajst postaj!« je ugovarjal Žiga.
Dohitela sta Gašperja in Vasja, ki sta ravno še ujela zadnji del odgovora.
»Običajno jih je res štirinajst. Mene pa je to že nekaj časa motilo. Célo svojo pot s križem je Jezus pretrpel zaradi vstajenja, mi pa se ustavljamo ob grobu.«
»Meni to ni všeč. Vstajenje je … vstajenje je težko razumeti. Zakaj … nihče drug ni vstal od mrtvih,« je s težavo oblikoval svoje misli Žiga. Gašper in Vasja sta bolj ali manj odločno prikimavala.
»Stvar postaja zanimiva,« je dejal Simon z vedrim glasom. »Rad imam odkrit pogovor!« Fantje so bili presenečeni nad Simonovo zavzetostjo. »Če vas prav razumem, sprašujete, česa Bog ne more storiti,« je povzel njihove pomisleke Simon
zgodba3 04 2012Malo začudeno so se spogledali. »Ne ravno to,« so bili odločni.
»Saj je vseeno, kako postavim vprašanje. Pa vam ne bom odgovoril na vprašanje, ki sem vam ga pravkar postavil, ampak vas bom vprašal: Ali lahko karkoli nastane iz nič?«
»Ne,« so se strinjali vsi trije
»Čisto nič?« je vztrajal Simon.
»Čisto nič,« so zatrdili vsi trije.
»Se je torej lahko zgodil veliki pok pred milijoni leti, ne da bi prej obstajala neka energija ali materija?«
Odkimali so.
»Torej je nekdo ustvaril energijo ali naredil materijo. Materijo, ki zdaj obsega celo vesolje. Kakšna mora biti ta neskončna sila, ideja, energija … ki je sposobna to narediti?«
»Neskončna,« je dejal Žiga.
»Neskončna, vsemogočna, popolna, enkratna, večna … To so samo druge besede, s katerimi poimenujemo Boga. Me razumete?«
»Razen pri verouku nam vsi drugi govorijo le o velikem poku,« je dejal Gašper.
»Veliko resnih znanstvenikov se zadnje čase ukvarja s tem in pojavlja se vedno več vprašanj. Ne znajo pa odgovoriti, odkod ta silna energija in kdo je zapisal v materijo neverjeten red in zakonitosti.«
Žiga je napeto poslušal, Gašper in Vasja malo manj.
»Preskočili bomo milijone let,« je nadaljeval Simon. »Ali ste se v šoli učili, da je že pračlovek iskal stike z njemu neznanimi silami, rekli bi, božanstvi, častil ogenj in grom, da je daroval bogovom in da o tem pričajo najdbe in tudi slike, ohranjene po votlinah?«
»Smo. In da so se predvsem vsega bali,« je Vasja potegnil na dan nekaj svojega znanja.
»Bojimo se tistega, česar ne poznamo. Za nas je pomembno dejstvo, da so ljudje vseskozi čutili, da je nekaj nad njimi. Prave predstave o tem, kakšna so ta božanstva ali eno samo božanstvo, pa niso imeli nikoli. Potem pa se je Bog približal izraelskemu narodu. Postopoma se mu je razodeval. Kako močna je postala ta vez med Bogom in človekom, pričuje deset božjih zapovedi. Mojzes jih je zapisal kot ustavo za vse človeštvo. Te ustave do danes še ni bilo treba spreminjati, ker je zapisana v srca ljudi.« Kar presenečen je bil, da so ga fantje tako zavzeto poslušali. »Po dolgih stoletjih pričakovanja in priprav je Bog prišel med ljudi kot Dete v betlehemskem hlevu. Bog je postal človeški otrok, da bi človek postal božji otrok. Ali je Bog to lahko storil?«
»Lahko. Saj se je Jezus rodil kot Bog in človek,« je hitel Žiga.
»Ko je Jezus odrasel, je začel okoli sebe zbirati učence ter nje in vse ljudi učiti, kako naj živijo, da bo njihovo življenje polno in smiselno. Da bi dokazal, da njegov nauk ni človeško modrovanje, ampak božja resnica, je delal čudeže. Kje je naredil prvega?«
»V Kani,« so vedeli vsi trije. »Vodo je spremenil v vino.«
»In zakaj jo je lahko spremenil?«
»Saj je vendar Bog!« je bil Vasja skoraj ogorčen.
»Je potem lahko tudi obudil Lazarja?«
Malo so pomislili. »Seveda!«
»Kaj mislite: zakaj je Bog posegel v zgodovino človeštva? Predstavljajte si najsodobnejši avtomobil z vsemi mogočimi in nemogočimi elektronskimi dodatki. Pa se voznik zaleti in je motor skoraj uničen. Kdo ga lahko popravi?«
»Mehanik,« so vedeli vsi trije.
»Vsak mehanik?«
»To pa ne. Samo tisti, ki se na to spozna.«
»Torej avto lahko popravi samo tisti, ki je motor naredil ali tisti, kogar je o njegovem delovanju poučil. Nekaj temu podobnega je bilo Jezusovo poslanstvo. Ko je s svojim trpljenjem in vstajenjem premagal greh in smrt, je 'popravil' človeka in mu vrnil prvotno lepoto in čast.«
Prišli so do prvih hiš. »Hvala za prijetno družbo in pogovor,« se je Simon poslovil od fantov. Ti so pohiteli vsak proti svojemu domu, sam pa je malo počakal, nato pa se napotil nazaj. Ko je počasi hodil od postaje do postaje, je mislil na fante, na svoje in na njihove izrečene, posebno pa še na neizrečene misli in besede. Pri nekaterih postajah je postal in molil. Najdlje pri petnajsti postaji. Obšla ga je misel, ki jo je v svojih razmišljanjih ob križevem potu izpovedal Branko Bohinc: »Zadnja postaja je prva: Kristus je vstal in z njim rod poveličanih.«
Janko Jarc Smiljan

Ognjišče (2012) 04, str. 36

Zajemi vsak dan

Kdor hoče biti zares živ ud Cerkve, mora po svojih močeh in po svoji vesti aktivno in odgovorno pomagati pri delu za njeno rast in napredek.

(Andrej Gosar)
Nedelja, 30. April 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh