Nedelja

Grmenje se je izgubljalo v daljavi. Ob steni navzgor je začel pihljati hladen vetrič. Deževne kaplje so postajale vedno drobnejše, sodra pa ni več padala, le po žlamborju ob votlini so še ropotala bela ledena zrnca.
Nevihta je bila mimo. Votlina nama je dala dobro zavetje za vedrenje, čeprav je nisem bil najbolj vesel. V Zahodni smeri od travnatih, deloma z gruščem posutih polic do grebena ni nobene votline, to sem dobro vedel. Votline so le pod Glavo in v osrednjem delu stene. Torej sva zašla sredi tistih raztresenih polic, ko naju je zajela megla. Sumil sem že v razu nad policami, ko se ni dalo plezati po desni, ampak le po levi, vendar sta me star klin in pa panični Rok hitro spravila navzgor. Rok je vedno zganjal paniko, če je le zadišalo po nevihti, in priganjal. K sreči se je njegova panika končala, ko se je nevihta razbesnela, sprejel jo je kot nujno zlo in se stisnil v dve gubi v kotu votline.
Megle so se začele trgati. Pokazali so se deli stene, na desni sem opazil obris Glave in naprej sem bolj slutil kot videl Sedlo.
»Glava se že vidi,« nagovorim Roka. »Izgleda, da sva v eni od osrednjih smeri. Na policah sva morala zaiti. Saj težja od Zahodne ni nobena, so že vse pred vojno preplezali, samo malo daljše, tisoč metrov.«
zgodba1 04 2011Rok nemo zre v daljavo, kjer se onstran doline kažejo obrisi gozdnatih vrhov. Ob steni se vleče le še nekaj rahlih meglic, na vse strani pa se odpira vedno več pogledov na sveže umite gore.
»Dež je ponehal,« spet rečem. Rok pa nič. Se kuja, se sprašujem, vedoč, da je včasih rad hitel k večerni maši v mesto, ter ga vprašam: »Ali si jezen, ker ne boš pri večerni maši?«
»Ne! Saj sem bil že včeraj zvečer,« končno odgovori.
»Ja, kaj pa ti je potem?« vprašam naprej.
»Nič! Samo pusti nedeljo, da se primerno dnevu konča, saj še ne moreva naprej, ko ima vsak žleb svoj potok!« je odrezav.
»Bo pa tale nedelja ena izmed manj lepih!« skoraj užaljeno ugotavljam, čeprav bi ga raje razvedril, kot se vedri večer. Pa me odsekano zavrne: »Tega nisem rekel!«
»Česa?« vprašam neodločno, boječ se prepira.
»Tega, da je tale nedelja ena izmed manj lepih.«
»Samo ugotavljal sem,« rečem potiho v želji, da bi se izmazal in neprijetnega tona pogovora.
»Nedelje so večinoma takšne, kakršno si narediš,« reče počasi. »Ampak nedelje ne znam več ...«
»Kaj ne znaš več?« vprašam.
»Saj ne vem, kako bi rekel - si je ne znam narediti lepe ali je ne znam doživeti, ali pa ... nazadnje si želim, da čim hitreje mine in končno pride ponedeljek z delom, delavci, ukazovanji, kletvicami ...«
»Kako to?« vprašam začudeno.
»Kako to? Dobro vprašanje! Posebno če si nedeljo imel za Gospodu posvečen dan - praznik. Saj je res, da sva večino nedeljskih popoldnevov z očetom preživela pri čebelah in sem se med pregledovanjem spraševal, če ni preveč dela za nedeljo, pa vendar sem bil ob večerih zadovoljen, srečen, poln načrtov. Kadar pa sva šla v nedeljo v gore, sva tekla šele po drugi maši, ko sva opravila s pritrkavanjem in je bila hoja eno samo dirkanje, kako visoko bova prišla do sončnega zahoda, in potem obvezno spotikanje ob šibki svetlobi baterijske svetilke, pa sem vendar v tistih nedeljah spoznal gore z najlepše plati, sedaj pa ...«
»Torej ob nedeljah najbolj pogrešaš očeta?!« napol ugotavljam, napol vprašujem.
Nekaj časa molči, kot da ne bi vedel, kaj reči, potem pa le negotovo začne: »Morda bi lahko tako rekel, morda pa se le ob nedeljah ne morem sprijazniti z mislijo, da je pač mrtev, da ga ni več! Med tednom mi je to do neke mere uspelo, čeprav se včasih rad izogibam delavnice, spet drugič pa me priganja želja, da bi nadaljeval njegovo delo. Ob nedeljah pa je čisto drugače. Šele sedaj vidim, da je bila nedelja zame bolj kot Gospodov - očetov dan in ob nedeljah vse govori, kliče po njem. Že ko zjutraj vstanem, ni nikogar, da bi ga poklical za v zvonik. Ni ga, da bi poprijel bat srednjega zvona in sam moram navezovati vrvi. Pritrkavanje še kar gre, dobro me je naučil ...« Za hip umolkne, potem pa z razočaranim glasom nadaljuje: »Popoldne se dolgčas, poln vpijoče osamljenosti šele začne. Navadno se ne morem spraviti nikamor, poležavam zdaj na klopi, zdaj na kavču, kot bi nekaj pričakoval, potem se ponavadi le odpeljem k čebelam, kjer me čaka obilica dela, pa le malo naredim, premetavam se po pogradu, kot neurejene misli in sanjarije. Šele na večer se včasih zganem k delu z neverjetno zagnanostjo.« Znova je utihnil, nato pa s skrivnostnim glasom nadaljeval: »Mnogokrat se na grobu počutim praznega, kot da bi v njem ne bil pokopan moj oče, kot da bi mi v dnu duše nekaj govorilo, da je oče samo odsoten, da se bo nekega nedeljskega večera vrnil kot z vojaških vaj in bova govorila dolgo v noč o čebelah, o dogajanju pri cerkvi, o delu, o gorah ...« Beseda mu je spet zastala. Pogledal je naokoli: »Glej, gore imajo že oranžen nadih, pojdiva,« je dejal med vstajanjem in začel razvijati v kot nametano vrv.
Nisem opazil, kdaj se je naredil tako lep večer, pa se moram še spraviti levo čez krušljiv prestop v neizrazit graben, na vrhu katerega sem slutil greben. Svet se je položil, do vrha se vleče položen greben, navadna dvojka. Vržem zanko okrog roglja in pokličem Roka: »Pojdi! Varujem!«
Rok hitro pride, potem plezava oba hkrati. Nobenih težav ni več, le v nedogled se vleče neizrazit, vse bolj položen greben. Končno vrh. Hočem pohiteti navzdol, pa Rok fotografira, potem sede in strmi v večerno zarjo. Postajam nestrpen, hočem reči: Kaj še čakava? pa mi besede ostanejo v grlu. Kam naj bi sploh hitel? Je še kje nedelja, ali pa ugaša obenem s svetlobo na zahodu? Sem jo sploh doživel, razmišljam o njej, torej je nekaj bilo, vem, da je bilo ... le če bi hitel naprej v dolino, bi jo v naglici verjetno mimogrede izgubil.
Ozrem se na Roka, ki zamišljeno strmi v daljavo, in takoj me prešine: Gre nedelja res mimo njega? Kje pa! Le doživlja jo poln hrepenenja po polnjenju nedelje z ljubeznijo. Oče je bil njegov simbol ljubezni, zato je sedaj poln iskanj. In nekega dne bo našel, nekega dne bo razumel pomen prijaznosti in ljubezni in takrat bo, kot oče, vedno pripravljen na pogovor, na ohrabrujočo besedo, pomoč ...
»Ne! Ne!« sem zakričal, ali pa so zavreščale kavke, vzdigujoč se ob pobočju. Črni ptiči so me spomnili na Jonatana Galeba, na misli, iskanja. Pa ne bi smel razmišljati v njegovih dimenzijah in z njimi ocenjevati ljudi, ker nimajo v modernem, zabave iščočem svetu kaj iskati. »... ampak lepo je misliti ...« modruje Jonatan Galeb in spet se ujamem v tistih lepih mislih in si čisto tiho priznam: Lepo je misliti, lepo je, čeprav poleg višin spoznavaš tudi brezna in prepade svoje biti.
Jani Javor, Ognjišče (2011) 04, str. 14

Zajemi vsak dan

Nič drugega ne želim, kakor da bi se na meni in po meni zgodila Božja volja.

(sv. Edith Stein)
Torek, 23. Maj 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh