Videla sem nebesa

Prebujal se je soparen avgustovski dan. Sonce je že pošiljalo vroče žarke preko gričev v dolino, kjer stoji moj dom, in skozi okno poslalo na tisoče lesketajočih se žarkov, ki so bili lepi, in vedela sem, da bodo ta dan tudi vroči.
Vstala sem. Že zjutraj sem začutila neko čudno utrujenost. Bila sem brez vsake volje, imela pa sem tudi močne bolečine po vsem telesu. Vedela sem, da bo dan dolg in naporen, kot je včasih že bil. Dopoldan je nekako minil, bilo je kolikor toliko vzdržno. Popoldne pa so mi pričeli otekati udje, skratka, počutila sem se kot velik krof, ki je preveč vzhajal in se bo vsak čas razpočil. Noge so mi pomodrele, težko sem dihala, a naenkrat me je zmrazilo, da sem postala mrzla kot led. Hotela sem moliti, kot to vedno počnem, ko pridejo močne bolečine, a tokrat nisem mogla. Misli so bile nekje drugje, zato nisem več poskušala. Mislim, da molitev brez volje in zbranosti ne pomeni dosti.
Ko je mož prišel iz službe in me zagledal, se me je kar ustrašil in je postal čisto bled. Dal mi je tableto proti bolečinam, mi pomagal, da sem legla, me pokril s toplo odejo in sedel k meni. Kmalu sem se malo ogrela, zato sem od utrujenosti in tablete zaspala. V snu sem slišala, da je prišel domov tudi sin in pogovarjala sta se, kaj bosta delala. Jaz sem potem trdno zaspala, zato sta brez skrbi odšla na delo v vinograd.
Spala sem res trdno in tudi sanjala. Bile so to lepe sanje, samo nekako čudne in boleče za mojo dušo, ko sedaj razmišljam o njih.
zgodba3 08 2007Sanjala sem, da sem v čudovitem kraju. Vsepovsod okoli mene so bile grede, polne rož. Drevesa so bila ravna in s krošnjami, kot jih rišejo otroci: okrogle in z veliko listja. Vmes so bile steze in poti, zaraščene z mehko zeleno travo. Hodila sem bosa, oblečena samo v dolgo  belo obleko, ki je bila tako lahna, da je skoraj nisem čutila na sebi. Zagledala sem ljudi, ki so mi prihajali naproti. Bili smo enako oblečeni. Vsi so se smehljali, si podajali roke, mladi pari so se držali za roke in bili srečni. Ob poti so bile bele zibelke, v katerih so ležali mali otroci. Tudi oni so bili v enakih oblekicah. Med odraslimi ljudmi so bili nekateri še mladi, drugi stari in tudi otroci vseh starosti so bili med njimi. Če je bil kje otrok sam, so jih žene božale, vzele v naročje in jim pele. Ob zibelkah so stale mlade žene in jih nežno pozibavale.
Bilo je tako lepo, mirno, brez hrupa. Toda ko sem hotela komu podati roko v pozdrav, je nihče ni sprejel. Hodili so mimo mene, kot da sem nevidna. Naenkrat sem v daljavi zaslišala nežen zvok citer in ubrano petje. Nekdo je komaj slišno zaklical: »Babi!« S pogledom sem pričela iskati človeka, ki je to izrekel. Sam en človek na svetu me je tako klical. Bil je to moj pokojni oče. V daljavi se zagledala belo mizo, za katero so sedeli: oče, dva strica, teta in bratranec, ki je igral na nekakšne bele citre. Nobenega od teh ni več na svetu. Poslušala sem njihovo petje in se čudila. Teta ni nikoli pela, tudi jokala ni nikoli. Tokrat so ji iz oči tekle solze sreče in pela je prekrasen sopran. Oba strica sta pela tenor, moj oče pa prvi bas. Bratranec je igral na citre, ki so zvenele kot takrat, ko je bil še med nami. Hotela sem pristopiti k njim, toda nisem mogla premakniti nog. Pričela sem jokati, jih prosila, naj mi pomagajo, pa me nihče ni pogledal. Tako rada bi sedla k njim za mizo, pa nisem mogla. Tedaj me je nekdo poklical: »Janja, nazaj!«
Zbudila sem se vsa objokana, potna in celo telo me je bolelo. Odprla sem oči. Bila je tema, kot da sem v grobnici. Postalo me je strah. Prišla sem iz tako čudovite lepote v trdo temo. Tiho sem poklicala moža, ki bi moral ležati blizu mene. Moj klic je ostal nem. Z roko sem pričela iskati daljinski aparat, da bi prižgala televizor. Ni ga bilo, našla pa sem mobilni telefon. Najprej sem poklicala hčerko, a bila je nedosegljiva. Nato sem poskušala priklicati še sina, tudi on je bil nedosegljiv. Ko sem poklicala moža, je telefon zazvonil nekje v hiši. Bila sem zmedena. Nisem vedela, koliko je ura, kje so vsi domači. Na oknih so bile spuščene vse rolete. Bila sem popolnoma sama in še vedno me je bilo strah. Hvala Bogu, da so vsi kmalu prišli domov.
V meni sedaj ostaja prekrasen občutek, da sem videla nebesa, pa čeprav sem le sanjala. V srcu pa imam močno vero in upanje, da bom nekoč tudi jaz tam - tam, kjer je tako lepo, čudovito mirno in brez bolečin. Vendar svojega poslanstva na tem svetu prav gotovo še nisem izpolnila in bom morala še nekaj časa počakati. Toda z vero, upanjem in neizmerno ljubeznijo in z mnogo potrpežljivosti bom zmogla vse, kar mi je namenil ljubi Bog. Vesela sem in tudi ponosna zaradi svojega trpljenja, z izkušnjami pa na neki način lahko pomagam ljudem, ki so v stiski, in Bog ne daj, da bi jih prizadela kakšna nesreča. p
Janja Blatnik, zgodbe, v: Ognjišče (2007) 08, str. 56.

Zajemi vsak dan

Vprašujejo modri, kaj je važnejše, ali rojstvo ali smrt. Jaz čutim, da je eno in drugo prav isto. Rojstvo je prebujenje, pa je prebujenje tudi smrt.

(Ivan Pregelj)
Sobota, 18. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh