Punčka iz cunj

Tako kot vsak dan, je Mara tudi danes peljala v park svojo vnukinjo Julijo, tako za urico ali dve, da je snaha doma v miru pospravila in skuhala. Čeprav sta živeli ločeno, vsaka v svojem stanovanju, je vedno tudi njo povabila k mizi. Če že ni hotela kosila, saj je zaradi diete sama kuhala po svoje, sta posedeli ob čaju in pecivu. Ena drugo sta presenečali z drobnimi pozornostmi, tako da je spekla kaj sladkega ena in to nesla drugi. To so bila njuna druženja, ko je bil sin oziroma mož v službi. Zelo lepo sta se razumeli in se večkrat posmejali tistim šalam o taščah in snahah, kako se ne morejo. Zanju to prav gotovo ni veljalo. Uživali sta v teh sicer kratkih, a tako lepih trenutkih. Potem pa se je snaha Vida posvetila družini: možu, hčerki in sinovoma, ona pa v svojem stanovanju knjigam pa pletenju in kvačkanju. Tako so ji po moževi smrti mirno tekli dnevi.
Najbolj se je veselila sedenja v parku med ogromnimi drevesi, ko je pazila na triletno vnučko, ki se je pridno igrala. Tu se je srečevala z drugimi babicami, ki so, prav tako kot ona, prihajale sem z vnuki.
»Kako je pridna vaša punčka, ves čas se igra s temi kamenčki, naši pa ni nobena igra všeč!« je rekla gospa, s katero sta se pogosto srečevali. Vedno je prisopihala s polno torbo igrač, pa s sokovi, s čokoladami in nato silila v deklico, ki se je otepala sladkarij, nič ji ni bilo pogodu. »Saj sami ne vemo, kaj naj ji še kupimo, vsake stvari se brž naveliča,« se je hudovala. »Da bi se naša takole igrala,« je pokazala na Julijo, ki je zlagala na kupčke kamenčke, delala z lopatko hribčke in potke, skratka, ustvarjala. »Poglejte, tole punčko so ji kupili včeraj, danes pa je ne mara več,« je vzela iz torbe čudovito igračo, jo ponudila mali, ta pa jo je vrgla proč in trmasti zrla v tla. »No, vsaj piškotek pojej,« ji je dala v roko čokoladni piškot. »Ne bom!« je zatrmala deklica. »Potem ga pa daj tej pridni punčki,« je pokazala na Julijo. »Ne, ne dam!« se je uprla deklica, vrgla piškot na tla in s svojo nogico trdo stopila nanj, da se je zdrobil in pomešal med mivko.
zgodba3 09 2012Maro je to pretreslo. “Moj Bog,” je pomislila, “ubogi otrok ni sam kriv, da je tak; krivi so starši, ki ji nudijo vse, ne vse, vsega preveč! Že od malega jo zasipajo z vsem mogočim, misleč, da ji delajo dobro, vendar je otrok pri vsem tem ubog, ker ni deležen resnične ljubezni. Kaj bo, ko odraste. Nikoli ne bo z ničemer zadovoljna ...”
S hvaležnostjo je pomislila na sina in snaho, kako modro vzgajata svoje otroke. Le redkokdaj kupita kakšno igračo in kako znajo vsi trije paziti nanje. Tako sta jih učila že od malega. Razveselijo se vsake drobne stvari, ki jo dobijo v dar. Dajeta jim druge stvari, predvsem knjige, skrbita za njihovo vsestransko vzgojo; starejša dva že hodita v glasbeno šolo. Rada gresta k verouku, ob nedeljah pa gre vsa družina k maši. Ob večerih snaha kdaj sede za klavir in lepo zapojejo. Tudi mala Julija že kaže zanimanje za petje.
»Greva,« se je predramila iz misli babica Mara in prijela Julijo za ročico. »Da ne bo mamica huda, če boš zamudila na kosilo,« je rekla, ko sta šli proti domu. Punčko je izročila snahi kar med vrati, da jo je ta začudeno gledala in rekla: »Ja, kaj pa se vam danes tako mudi?« »V miru pojejte, pridem potem na čaj in Juliji nekaj prinesem,« je dala prst na usta in že odhitela proti svojim vratom na koncu dolgega hodnika. Odklenila je vrata, vstopila in šla naravnost do omare v svoji spalnici. Odprla je predal, v katerem je skrbno hranila družinske spomine. Čisto na dnu pa je imela kot največji zaklad shranjeno punčko iz cunj – edini spomin na svoje otroštvo. Živo se je spominjala tistega dne – bilo ji je pet let –, ko je vsa v solzah prosila mamo, naj ji kupi tako punčko, kot jo je imela sosedova Mojca, njena vrstnica. Bogve kje jo je kupil njen oče, bili so premožna družina, oni pa so se težko preživljali na mali kmetiji. Bilo je nekaj let po vojni in niso imeli niti za obleko, kaj šele za igrače. Tega ona ni razumela, premajhna je še bila, zato je bilo toliko težje njeni mami, ki bi zanjo res storila vse. »Prinesem, ti punčko, obljubim!« je rekla in se hitela oblačit. »Ne bo sicer takšna, kot od sosedove Mojce, bo pa zato kot tvoj angelček: spala bo poleg tebe in te čuvala, da boš imela lepe sanje in te ne bo strah,« je rekla in odhitela skozi vrata po ozki gazi. Ona pa je zlezla na klop, pritisnila nosek na šipo in čakala, čakala. Ni čutila, da so se na šipo že risale ledene rože, da jo babica kliče, naj pride k njej na peč – ona je čakala mamo, da ji prinese punčko. In res jo je zagledala na poti. Ko je stopila skozi vrata, vsa premražena in premočena, ji je planila v objem. Skupaj sta odvili zavitek in prikazala se je čisto nova punčka iz cunj. Imela je pikčasto obleko in zeleno ruto. »Glej, to je tvoja punčka,« jo je mama pobožala po laseh. »Ja, pa ni tako lepa,« se je hotela kujati. »Mara, ti tudi nimaš lepih oblek in lepih čevljev, si pa zato tako pridna: že znaš moliti pa pesmic znaš toliko, rada greš z nami k maši in v cerkvi sediš pri miru – tega sosedova Mojca ne dela, čeprav ima najlepšo punčko. Tvoja bo taka, kot ti: pridna in skrbela boš, da je ne umažeš.« Prikimala je in jo stisnila k sebi ... Spremljala jo je skozi celo otroštvo. Bila je spomin na tista leta in na dobro sosedo, ki je delala te preproste punčke za otroke, ki so bili tako revni kot ona.
Znova jo je stisnila k sebi in vstopila v dnevni prostor, kjer se je na preprogi igrala Julija. »Na, Julija, vzemi,« ji jo je ponudila. Mala je gledala zdaj njo, zdaj igračo, vstala, se stisnila k njej in jo objela. »Joj, kako je lepa!« je dahnila. »A je moja?« je vprašala. »Ja, zdaj je tvoja,« je rekla. Snaha ju je opazovala in šepnila: »Je bila vaša, kajne?« »Ja, moja, moj spomin na otroštvo,« se ji je zatresel glas. »Hvala vam, ni igrače na svetu tako dragocene kot je ta, saj ste ji z njo podarili svoje srce, vse svoje lepe spomine,« jo je stisnila k sebi in obema so se v očeh nabrale solze.
»Boste zvečer malo pogledali nanjo, ker greva midva na pevske vaje,« jo je nato poprosila snaha. »Seveda bom, tako kot vedno,« je obljubila in sedla za mizo, da sta skupaj, kot vsak dan popili čaj.
Tiho je zvečer odprla vrata v otroško sobo in stopila k posteljici. Julija je mirno spala in kot največji zaklad stiskala k sebi punčko iz cunj in še v spanju ji je na ustnicah igral nasmeh.
Anica Kumer, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 09, str. 36.

Zajemi vsak dan

Bog je ob stvarjenju sveta rastlinam zapovedal, naj vsaka rodi sad po svoji vrsti. Tako je zapovedal tudi kristjanom, živim rastlinam svoje Cerkve, naj prinašajo sad pobožnosti vsak po svoji zmožnosti.

(sv. Frančišek Saleški)
Četrtek, 19. Oktober 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh