Hruška

»Kako bi zdaj z užitkom pojedel eno hruško, veš, eno tisto, ki tako pozno dozorijo, saj se več ne spomnim, kako se jim reče,« je vzdihnil Jakob in žalostno zrl proti hribu, kjer je čisto ob robu rasla samotna hruška. Ob misli na sočen, rumen sadež so se mu pocedile sline in zdelo se mu je, da čuti v ustih prijeten, sladek okus. Tako dobra ni bila nobena hruška, čeprav je bilo v sadovnjaku ob hiši veliko dreves. Ta, ki je čisto sama stala na sončnem obronku, je bila prava vaba in veselje; ko so bile druge že obrane, je ta dozorela šele v drugi polovici oktobra. Bila je visoka in odkar je pomnil skoraj enaka. Le da je imela včasih lepe, močne veje, sedaj pa je že trohnela in se, tako kot on, počasi, a nezadržno starala. Nihče si ni upal več splezati nanjo, včasih pa je on kot veverica kar z nje trgal sladke sadeže, saj so hruške zelo nerade padale na tla same.
zgodba1 10 2012»Grem ti ponje,« je rekla žena Franca in hotela vstati. Sedela sta na klopi pred hišo in lovila zadnje tople žarke in vsrkavala vonj jeseni. Odkar so jima začele pešati moči, sta večkrat tako posedala in se pogovarjala. Posebno on ni imel več moči, ona se je še kar zavrtela v kuhinji, posebno kadar so prišli na obisk otroci in vnuki, kot da ji je mladež vlila novih moči in volje.
Na sicer bolj majhni kmetiji, na kateri se je dalo preživeti, če je eden hodil še v službo, nista več kmetovala. Travnike je pokosil sosed, vrt in sadovnjak pa so pomagali oskrbeti otroci, ki so ju redno obiskovali in lepo skrbeli zanju. Tako so jima ob skromni pokojnini mirno tekla leta. Počasi so jima pojemale moči, lepo sta se razumela. Včasih sta se tudi spričkala, a brez zamere, skratka, imela sta se rada. Franca mu je rada to tudi povedala, on je bil bolj zadržan. Vsa leta je ona ‘nosila hlače’, vse opravke v dolini je uredile ona, kaj bi brez nje!
»Ja, pa ti grem po hruške,« je bila trmasta. »Prosim te, Franca, ne hodi. Na tleh ni nobene, vse sproti pojedo srne, Bog ne daj da bi nanjo plezala, veje so krhke, lahko se ti odlomijo in se polomiš,« jo je prepričeval in svaril. »Kaj misliš, da jaz ničesar več ne zmorem?« se je postavljala. »Še kake mlade se ne ustrašim,« je rekla v šali in že hitela navkreber, on pa je nemočno vil roke in vzdihoval.
Nemirno se je presedal na klopci in pogledoval proti hribu, France pa od nikoder. »Usmiljeni Jezus, menda se ji ni kaj zgodilo,« ga je zgrabil strah, saj bi že zdavnaj morala biti nazaj.
Držeč se zidu je počasi stopil v vežo, vzel palico, da jo pojde iskat. Počasi, korak za korakom, je sopihal v hrib. Kolikokrat je – ne prehodil, pretekel to pot – danes pa mu je bila vsaka stopinja muka. Znoj mu je lil po obrazu, nekaj od napora, nekaj od strahu. Končno je prišel do vrha in zagledal hruško, več ni videl, očala je pustil doma. Kje je bila Franca, ni mogel ugotoviti. Šele ko je prišel pod hruško, je zagledal veliko odlomljeno vejo, nedaleč proč pa je ležala žena. Kolikor so mu dale moči je planil k njej in se zgrudil na kolena. Bila je tam – oči so zrle v prazno, na ustnicah je opazil boleč nasmeh, v roki pa je še v smrti trdo stiskala rumeno, dišečo hruško ...
Niti glasu ni mogel spraviti iz sebe. Vzel je v naročje njeno glavo ter z okorno roko božal njen zgubani, a še vedno lepi obraz. Franca, njegova Franca, njegovo življenje ...
V tem trenutku so ga preplavili spomini, kako je hodil k njej na skrivaj vasovat. Bila je gruntarska hči z mogočne domačije, on pa ubožen kmetič. Zanjo so se potegovali fantje z velikih kmetij, a ona se je odločila zanj, ki ni premogel več kot nekaj krav v hlevu, imel pa je pošteno srce in pridne roke. Vsem navkljub sta se vzela. Bilo je nekaj let po vojni, ko je bilo zelo hudo, a onadva sta imela drug drugega. Več nista želela. Bila sta mlada, polna vere v boljši jutri. Prihajali so otroci. On je na železnici kar lepo zaslužil, nekaj pa so pridelali doma in nikoli niso bili lačni. Sicer so živeli skromno, vendar je šlo. Bili so družina, prava krščanska družina, ki ji tudi veri sovražne sile niso mogle do živega.
Franca, njegova Franca, tista skrbna, pridna, odločna žena. Kolikokrat sta šla po opravljenem delu, še večkrat pa ob nedeljah popoldne sedet prav pod to hruško in gledala svojo domačijo, ki se je stiskala na majhni ravnici pod hribom.
Njuna mala, prijazna domačija – na levi hlev, na desni hiša, za njo pa čebelnjak, spodaj ob cesti pa kapelica svete Družine. Njuna domačija, njun dom, poln otroškega joka in smeha, njive, prepojene z njunim znojem. Češnje, ki so se spomladi kot bele neveste nasmihale soncu, pa jablane, hruške, slive, ob vrtni ograji cvetoče vrtnice, na oknih nageljni in rožmarin. Vse posajeno in vzgojeno z eno samo ljubeznijo, vse rože, katere je zalivala roka njegove ljubljene žene, ki zdaj leži tu in v dlani stiska hruško, ki si jo je danes zaželel, ona pa mu je vedno hotela v vsem ustreči. Tudi danes, s to hruško, zaradi katere je omahnila v smrt. Ker je bila takšna vse življenje, ki je bilo ena sama daritev.
»Franca!« je zavpil v bolečini, kot da bi se šele sedaj ovedel, da je resnično ni več. »Franca,« je odgovoril odmev, on pa je sklonil glavo in s solzami močil njen obraz, kot da bi jo hotel priklicati nazaj v življenje.
KUMER, Ana. (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 10, str. 24-25.

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh