Prag

Nekoč, ko sem bila še majhna, me je mama morala peljati k zdravniku. Spominjam se, da jo je vprašal: »Je bil pri porodu zdravnik?« »O, kje neki, saj še babice ni bilo, kaj šele zdravnik,« mu je odgovorila. Torej sem prestopila prvi prag in iz materinega telesa vstopila v življenje s pomočjo mame, očeta in Boga. Brez njih ne bi prišla čez ta prag.
Rojstna hiša, stara, iz kamna zidana, z debelimi zidovi, stisnjena na sam rob sosedovega vrta. Moj dom, moj grad, v katerem sem bila kraljična. Hiša je imela malo prostorov: vežo, hišo, kuhinjo, shrambo in še eno kamro. Okna so bila majhna, v kuhinji je bilo eno samo, pa še to tako visoko pod stropom, da dolgo nisem videla skozenj na sosedov vrt. Videla sem samo vrhove jablan in jabolka, ki so se bleščala v soncu.
Pred vsakim prostorom je bil prag, tak lesen, že močno izlizan. Največji in najširši je ločil hišo, kot smo rekli glavni sobi, ki je bila hkrati dnevna soba in spalnica, in vežo. Stene so bile debele najmanj pol metra in tudi hišni prag je bil tako širok.
zgodba3 11 2017Pred očmi imam nečake in nečakinje, kako so se še čisto majhni prekopicevali čez ta prag. Ko sem jih gledala, mi je prišla misel: “Glej, kot zdaj oni, si se tudi ti plazila čez ta prag, na njem sedela in malicala, se igrala s punčkami iz cunj, kasneje listala po knjigah in jih brala.” Toplo mi je bilo pri srcu, taka domačnost in varnost sta me prevzeli ob tem pragu. V hišnih vratih je bila luknjica in verjetno smo vsi otroci kukali skozi to luknjico, tlačili vanjo razne predmete, jih potem v hiši pobirali in tlačili nazaj.
Spominjam se iz otroških let: Vsa družina je bila zbrana v hiši. Delali smo zobotrebce in poslušali napeto radijsko igro. Mislim, da je bil naslov Inšpektor Maigret. Nenadoma je v to tišino skozi vrata planil sosed in se zavalil na sredo hiše. Spotaknil se je v temni veži ob hišni prag. Mislili smo, da je priletel k nam tisti mrtvi človek, čigar morilca je inšpektor iskal.
Odrasli smo in prišel je čas, ko smo izleteli iz varnega gnezda doma. Prvi se je za to odločil starejši brat. Po poroki, ko je svojo mlado ženo pripeljal domov, jo je v veži vzel v naročje in jo prenesel čez hišni prag. “Da bo nevesta lažje rojevala,” so rekli. Za njim sta čez leta odšli sestri, kmalu za njima še jaz.
Drug za drugim smo vsi štirje klečali na hišnem pragu, mama in oče pa sta nam dala blagoslov. Pokrižala sta nas z blagoslovljeno vodo, izročila v božje varstvo in potočila solzo ob slovesu. Še danes čutim mamin križ na čelu, njeno nežno roko in močno očetovo dlan, ko sem se poslavljala od doma.
Nikoli ne bom pozabila, kako sem veselo planila čez ta hišni prag, da sem bila čim hitreje pri njima, ko sem prvič kot poročena žena prišla domov. Od sreče in ganjenosti smo vsi trije jokali.
Čez hišni prag so čez leta najprej v krsti odnesli mamo. Kljub očetu in bratu, ki sta ostala, je bila hiša prazna, pusta, žalostna, izgubila je tisti svoj sijaj vesele barve.
Oče je zbolel in obležal. Vedno, ko sem prišla k njemu, sem postala na hišnem pragu in se pripravljala na žalostno sliko v hiši. Oče na postelji, ubog, bolan, skoraj nepokreten, a bistrega duha. Oči so se mu živo zasvetile, ko me je zagledal, obraz mu je preletel nasmeh. Njegova, včasih tako zgarana roka, je postala drobna, mehka, prav taka kot je bila mamina roka.
Kmalu so tudi očeta odnesli čez hišni prag. Pridružil se je mami na božji njivi.
Brat je ostal sam, varuh našega ognjišča, našega doma. Prihajala sem k njemu, vedno stopila v hišo in postala na tistem širokem, z leti vedno bolj obrabljenem hišnem pragu. Tudi brat je zbolel; hudo je bil bolan, a nisem hotela misliti na slovo. “Ne, saj se bo pozdravil, saj še ni tako star ...” sem si govorila.
Neko čisto navadno jutro so mi sporočili: »Brat je umrl!« Svet se mi je podiral, solze so lile iz oči, samoobtoževanju ni bilo konca: “Več bi bila lahko ob njem, več bi mu morala pomagati ...” A kaj, ko nisem mislila na smrt.
Pohitela sem k njemu domov. S težkimi koraki sem vstopila v vežo. Srce mi je za hip zastalo in noge so mi klecnile ob prizoru, ki sem ga zagledala. Moj ljubi brat je ležal na tleh, z nogami v hiši, z glavo v veži. Umrl je na hišnem pragu, na tistem pragu, kjer smo ostali otroci prejeli očetov in mamin blagoslov.
Pokleknila sem k njemu na prag in ga pokrižala, kot nam je to naredila mama, in jokala, kot je za nami jokala naša mama. Brat je prestopil prag večnosti. Ni ga več tukaj, ne iščite ga na tej strani praga.
Molim zanj, molim za mamo in očeta, za vse nas še žive, da se bomo, ko bomo tudi mi prestopili prag večnosti, gotovo sešli, kot smo se sestajali v naši hiši.
Koliko sreče in veselja bo ob tem snidenju, ko nas bo Bog povezal v en velik šopek – v našo družino.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 11, str. 54.

Zajemi vsak dan

Tvoja pravičnost, o Bog, sega do višin, ti si storil velika dela; o Bog, kdo je kakor ti? Dal si mi videti stiske, mnoge in hude. Znova mi boš dal življenje.

(Psalm 71)
Četrtek, 23. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh