Božič duhovnikov v zaporih

1953
zgodba2a 01 2018Bližali so se božični prazniki in toplo nam je postajalo pri srcu. Majhna skupina smo bili, zato pa je bila beseda bolj živa in prisrčna. V takem razpoloženju smo se spomnili, da so tu notri nekateri sobratje pred časom prepisovali iz župnijskih matičnih knjig za državne matične urade. Začeli smo stikati okrog in nenadoma sem zagledal v kotu na polici stekleničko. Je črnilo ali ni? Je že suho, posodica prazna? Nekaj kapljic je še bilo na dnu. Primešal sem malo vode in stresal stekleničko, da je voda počrnela. Gostiša mi je ponudil zobotrebec, p. Lederhas pa dal papir od ovoja neke revije.
Narisal sem sveto Družino z oslekom in volekom , pastirčka in rajajoče angelce. Z rezilom iz okovice za čevlje sem risbo izrezal in za sveti večer smo imeli v škatli za kruh jaslice.
Prepevali smo in molili, kakor bi bili doma, spet otroci. Po končani pobožnosti smo škatlo obrnili, da se je božična skrivnost skrila pred strogimi pogledi paznikov. Pred temi jaslicami smo opravili molitve tudi na sveti večer pred novim letom. Toda na novega leta dan smo pozabili škatlo obrniti in paznik je kakor Herodež sveto Družino zaplenil, potem pa hotel zvedeti od nas, s čim smo si drznili narediti jaslice v kazensko-poboljševalnem domu. Ko smo mu razložili, se je potolažil, sveta Družina z angelci in pastirčkom pa je le šla z njim. Od takrat smo ga imenovali Herodež.

1954
zgodba2 01 2018Če je bil božič 1954 v usnjarni na Igu pristno zaporniško doživetje, je bilo božičevanje v sobi št. 7 naravnost pretresljivo zaradi skromnosti zunanjega okvira, a toliko bolj bogatega notranjega praznovanja, ki more predreti skozi vse zidove, mimo bodeče žice, psov in paznikov, nadzornikov in zunanje straže ...
Doma v sobi št. 7 smo za sveti večer opravili tri rožne vence in po stari navadi pokadili, da je prijetno dišalo. Profesorju Jegliču je namreč sestra skrito v paketu poslala kadila. Nenadoma zaškrta ključ v vratih in se pojavi nadzornik Kretič: »Kaj pa tako čudno diši, kaj pa cvrete na peči?« Jeglič stopi naprej in mu pomoli pod nos odprto ribjo konzervo rekoč: »Gospod nadzornik, to sem hotel malo pogreti, pa diši.«
Že nekaj tednov prej mi je Darko skrivaj pokazal kemični svinčnik in iz prevajalnice je dobil nekaj kosov lepenke. Tako sem spet narisal jaslice: dva angela sta nad hlevčkom razpenjala napis Slava Bogu – Mir ljudem, v sredini so kukale tri angelske glavice; sveta Družina je bila od hoje trudna in nekoliko toga, osel in volek pa sta gledala oba v isto smer, da je bilo kar nerodno sestaviti skupino v hlevčku. Še nekaj pastirčkov in ovčk.
Jaslice so bile na sveti večer postavljene na zasilno polico med dva pograda. Ko smo med kajenjem opravljali – okrog mize hodeč – rožne vence, se je vsak s srcem, polnem domotožja, oziral nanje. Ker je prof. Jeglič vtihotapil tudi vino in hostije, smo imeli polnočnico. Maševal je p. Ledergas na jetniškem kovčku s konzervno posodo za kelih. Še nikdar nisem doživel takšne polnočnice!
»Detece na slamici, nocoj smo tudi mi s teboj na slamici ...« Kakor Detetu hlevček ni odvzel božanstva, tako tudi nam ječa, slama, trdo delo in poniževanje ni vzelo ne duhovniškega ne slovenskega dostojanstva, pa tudi človeškega ne! Hvala Bogu za vse to!
Ljubo Marc, Črepinje. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 92.

Zajemi vsak dan

Jožef in Marija sta bila kot zakonski par svetišče človeške ljubezni, ki je sprejelo Jezusa … Vsaka družina je včlenjena v nadaljevanje učlovečenja na tem svetu.

(Marjan Turnšek)
Ponedeljek, 22. Januar 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh