Jaz bom varoval Slovence

zgodba6 03 2008Res, v nebesih so bili v nemali zadregi!
»Slovenci so junaki,« je rekel sveti Jurij, posebni zaščitnik kranjske dežele. »Vojaka morajo imeti za zaščitnika.«
»Eh, kaj bi! Reveži so - naj bodo zadovoljni s svetim Alešem,« je dejal neki kraljevski svetnik. Nekdo je hudomušno predlagal svetega Urbana, ki ima oblast nad vinom, neka sveta devica pa je spet rekla: »Oh, večni mučenci so; dajmo jim svetega Boštjana...«
In tako se v nebesih niso mogli zediniti, kdo naj prevzame posebno varstvo nad ubogim slovenskim narodom. Saj sicer sama Mati božja razprostira plašč nad njim, toliko je prošenj s tega koščka zemlje, da mora res imeti pomočnika.
Ta čas pa so se v nebesa dvigale vedno nove molitve. Joj, tako hudo je bilo tedaj pri nas in tako smo bili potrebni pomoči! Od vseh strani naše lepe dežele so vrele. Otroci in starci, možje in žene, kmetje in meščani, delavci in misleci - vsi so dvigali svoje prošnje k Bogu, kakor bi jih nizali z velikega rožnega venca, položenega preko naših mest in vasi.
In ko je bila sila največja, je nebeški zbor nenadoma umolknil. Prav preprost mož je prišel po rajski poti, bolj skromnemu rokodelcu podoben kot nebeškemu svetniku, in vendar so se mu vsi nebeščani globoko priklonili. Kajti bil je sveti Jožef, rednik Jezusov, ki mu je bil sam Bog na zemlji pokoren.
»Jaz bom varoval Slovence,« je zaklical. »Ubogi so, kakor je bila uboga naša družina v Nazaretu; pobožni, kakor mi v Nazaretu; navezani na svoj dom, kakor mi v Nazaretu; z vsemi težavami sveta obloženi, kakor mi v Nazaretu in vendar posebni ljubljenci božji, kajti nad njimi se bodo spolnili vsi blagri pridige na gori. Narod junakov in narod svetnikov, narod ponižanih in prav zato velikih... Marija je z njimi in, kjer je ona, tam sem tudi jaz; in kjer sva midva, je Jezus. Sin ne bo pozabil Matere in ne odklonil prošnje krušnega očeta, katerega je ljubil in ubogal na zemlji...«
In ljuba božja Mati mu je ob teh besedah hvaležno prikimala, Bog pa je blagoslovil odločitev svetega Ženina svoje Matere.

Odslej biva sveti Jožef vedno med nami. Ne ločimo ga od drugih ljudi in ne spoznamo ga, dasi ga morda tolikokrat srečamo v naših družinah, v naših delavnicah, v naših cerkvah. Kolikokrat je tako zelo podoben našim lastnim očetom! Joj, in vendar mnogokrat celo pozabimo nanj! In vendar - morda ga umirajoči spoznajo, ko pristopi k njihovi postelji, da jim dvigne utrujeno dušo v nebeško veselje. Tedaj jim oblije ustnice poslednji nasmeh, dober in spokojen.
Da, sveti Jožef, varuj naše življenje in ne zapusti nas v smrtni uri!

CEVC, Emilijan. (zgodbe). Ognjišče, 2008, leto 44, št. 3, str. 60.

Zajemi vsak dan

Spreobrnili se boste in videli razliko med pravičnim in krivičnim, med njim, ki služi Bogu, in njim, ki mu ne služi.

(prerok Malahija)
Petek, 20. Julij 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh