Ostala sem sama

Bila sva poročena 35 let. Obhajanje zadnje obletnice bi se nama skoraj izmuznilo; v veliki družini se praznovanja kar vrstijo in mimogrede se na kakšen praznik pozabi. Ker sem slutila, da je zadnja, sem si zelo prizadevala, da bi jo proslavila. Vesela sem, da sva jo, ker mu je bila v veliko veselje. Takrat smo že vedeli za diagnozo, ki ni obetala ozdravljenja. Težko je bilo. Velikokrat sem v joku tožila: »Kako bom brez tebe?« Običajno me je skorajda odrezavo zavrnil: »Boš že!« Najtežje so bile noči. Sredi noči sem se prebujala in vame se je zalezla groza ob zavedanju, da najdražji odhaja neznano kam. Reševala me je izročitev Mariji. Dejala sem: »Mati Marija, izročam ti ga, ti ga sprejmi.« Kot bi slišala tolažilne besede: »Ne boj se!« V dušo se je naselil mir. Velikokrat pa sem se iz vsega srca zahvaljevala za milost vere in resnično si ne predstavljam, kako bi preživela tisti čas, če ne bi trdno verovala, da s smrtjo ni konec, da je samo prehod. Tudi sam je kdaj dejal: »Veš, saj verujem, da grem v nebesa. Ampak majčkeno pa me je vseeno strah. Ne vem, kako bo.« Očitam si, da nisem bila dovolj močna v spremljanju njegovega umiranja. Nekaj dni pred smrtjo me je prosil: »Beri mi psalme za umirajoče!« Nisem mogla, zlomil me je jok. Prejeli pa smo veliko milost, da vse do konca ni imel bolečin, kljub nasprotni napovedi. Samo ugašal je. Dokler je še lahko jedel, je bilo še vedno prisotno upanje. Ko pa niti tega ni mogel več, so zelo pomagali nasveti izkušenih zdravnikov, ki so mi dejali, da če mu ne moremo podaljšati življenja, mu tudi trpljenja nimamo pravice. Poslovil se je v družinskem krogu. V tistih trenutkih je bil med nami mir in spokojnost, skoraj veselje, pa naj se sliši še tako nenavadno. Bil je predvečer svetih treh kraljev. Takrat je pri nas navada, da blagoslavljamo po hiši. Ob tem pojemo. Bedeli in molili smo ob njem in čakali pogrebni zavod. Otrokom sem rekla, naj gredo blagoslavljat po hiši, saj bi tudi oče to želel. Med blagoslavljanjem so kadili in peli. Prišli so možje s krsto, stali pred vrati, slišali petje in menili: »Tu ni mrliča, tu pojejo.«
Ostala sem sama v hiši. Prej nas je bilo devet, nato osem, potem vsako leto manj, zdaj sem ostala sama. Ko sem se spomnila na pokojnega moža, nisem mogla jokati, ker sem bila prepričana, da je tam, kamor si je tako želel. Večkrat je rekel: »Komaj čakam, da bom videl mamo.« Izgubil jo je, ko je bil star dve leti. Kadar pa sem pomislila nase, so solze kar tekle. Poskušala pa sem si dopovedati: »Ne tarnaj, je čas za življenje v hiši in je čas za samoto. Zdaj je ta čas.« Nekega dne sem zalivala vrt s cevjo, pritrjeno na hidrofor. Poleg vode so tekle tudi solze. Nenadoma se je brez pravega razloga cev snela in močan curek vode me je krepko osvežil od glave do peta. Ob lovljenju sape sem si mislila: »Hvala za sporočilo, sem razumela.« Ja, zanimiv je ta najin dialog, ki še kar poteka, zadnji čas večkrat v sanjah. Pa ne bi preveč govorila o tem, ker so to silno krhka in osebna občutja.
zgodba5 11 2018Vedno je imel rad življenje. Vseh šestih otrok se je nepopisno veselil. Enako vnukov. Ko je umrl, sva imela enega, izvedel je še za dva, ki sta bila že na poti, po šestih letih jih je že petnajst. Včasih se šalimo, da se mu je raztrgala vreča življenja in jih veselo siplje dol k nam. Življenje tako kar žubori. Uresničuje se tisti: »Boš že!« Včasih, ob kakem nepričakovanem obratu, zažugam navzgor: »Pazi se, kmalu pridem za teboj!«
EMERŠIČ, Doroteja. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 11, str. 93.

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh