Njihovi pogledi so me ranili

Bila je lepa jesen. Bogato obložena s sadovi narave in z razkošjem barv. Uživala sem v šumenju suhega listja pod nogami in topli sončni žarki so me božali po nasmejanem obrazu, ko sem se bližala bolnišnici. V meni je vse kipelo od sreče: “Bom res postala mama? Je res pod mojim srcem vzklilo novo življenje? Kako bo mož vesel te novice, pa njegova bolna mama tudi!”
Šla sem k zdravniku, da bi potrdil ali ovrgel to moje navdušenje.
»Ni dvoma, noseči ste.« To je bilo vse njegovo navdušenje. Potem me je šokiral z besedami: »Oglasite se čez en teden, da poveste svojo odločitev!«
Sprva sem ga samo debelo gledala. »K-kaj naj bi se odločila?« sem izdavila komaj slišno.
»Za splav, a ne?« mi je vrgel čez mizo.
To me je tako prizadelo, da se niti braniti nisem mogla, in že me je s papirji v roki spremil do vrat in jih za menoj zaprl.
V meni so se začela oglašati vprašanja: “Kaj je narobe? Zakaj mi je dal ta čas za premislek nečesa, česar gotovo ne bom sprejela? Ali naj grem takoj nazaj in mu svoje povem?” Preveč sem bila boječa, da bi šla takoj nazaj.
Ko sem odhajala od zdravnika, nisem več videla lepega jesenskega dneva, nič več nisem slišala šumenja listja pod nogami, celo sončni žarki so postali hladni. “Zakaj? Zakaj?” mi je pozvanjalo v glavi. V očeh so se nabirale solze in nič se niso iskrile od veselja.
Po tednu dni sem se vrnila in povedala, da tega otroka hočem imeti in si ga močno želim.
»Prav! Odločitev je vaša!« mi je suhoparno, skoraj zadirčno odgovoril zdravnik. »Vse je v redu, nasvidenje čez en mesec.« In tega zdravnika mi je v službi toplo priporočilo kar nekaj žensk, češ da je eden najboljših pri nas! Joj, kakšni so šele tisti slabši? »Kar pri tem bom ostala,« sem sklenila, »morda sem pa res v dobrih rokah.«
Pozneje se je izkazalo, da se nisem dobro odločila.
Bila sem že visoko noseča. Od zdravnika sem se v službo peljala z mestnim avtobusom. Vsi sedeži so bili zasedeni. Stala sem, se močno držala in bilo mi je slabo. Ob meni sta sedela dva šolarja, stara okrog deset let. Neka gospa je stala ob meni in videla mojo stisko. Rekla je tema dvema otrokoma: »Fanta, dajta gospe sedež, vidita, da je noseča, pa še slabo ji je!« Pogledala sta me, kot bi mi hotela reči: Kaj imava midva s teboj? Kaj sva ti kriva za tvoje stanje? in sedela naprej. Še ju je gospa skušala dvigniti s sedeža, pa se nista premaknila. Zdržala sem do moje postaje in na svežem zraku mi je odleglo.
Naslednji dan sem zadnji hip ujela medkrajevni avtobus za domov. Tudi tu je bila gneča in veliko potnikov. Pridružila sem se jim. Naneslo je, da sem imela stojišče čisto spredaj, ob znanki iz sosednje vasi, vzgojiteljici in sošolki moje sestre. S pogledi me je premerila od nog do glave, kot sta me prejšnji dan tista dva otroka na trolejbusu, in mirno sedela naprej. Teh pogledov ne bom nikoli pozabila, tako so me ranili v dno duše. Ni me bolelo, da sem stala, bolel me je nekakšen prezir, zaničevanje, poniževanje, ki je bilo v teh pogledih. Ta njen pogled je bil tako nedvoumen, da se je nad njim zgrozil tudi znanec, ki je stal ob meni.
Mar je čudno, da sta se otroka tako obnašala? Nikakor ne, če sta imela slučajno tako vzgojiteljico, kot je bila ta. Otroci znajo dobro vpijati obnašanje svoje okolice.
Sredi avtobusa je sedel fant, ki ni kazal zanimanja za dogajanje okrog sebe in je nekam brezbrižno gledal skozi okno. Pa vendar je imel občutljivo, sočutno srce in prijazne oči. Ko sva se z očmi srečala, mi je nekako sramežljivo, a glasno zaklical: »Gospa, pridite sem, da se boste usedli na moj sedež. Lažje bom stal kot vi.« Ni me poznal. Bil je v tistih pubertetniških letih, ko so misli vsepovsod drugje in ne pri neki noseči neznanki. Bil je kot tisti usmiljeni Samarijan, ki je poskrbel za ranjenega tujca, medtem ko sta duhovnik in levit šla mimo.
Do doma sem imela eno uro vožnje. Ni me rešil samo stojišča in prerivanja ob izstopanju in vstopanju potnikov, pobožal mi je ranjeno srce s prijaznimi besedami, s svojim sočutnim in usmiljenim pogledom.
Spomnila sem se Marije, ki je z Jožefom in otrokom pod srcem iskala prenočišča in sočutja, pa ga ni dobili nikjer, kakor le v hlevu, pri ubogih pastirjih. Velikokrat lahko več sočutja in pomoči dobiš od tam, kjer ju najmanj pričakuješ.
Kmalu po teh dogodkih so se začele težave in zapleti. Sledili so zdravniški posegi, bivanje v bolnišnici, dokler se ni začel prezgodnji porod. Otrok ni preživel. Nihče mi ni povedal, zakaj.
Kljub vsemu nisem nikoli obžalovala, da sem se odločila za otroka. Bogu se zahvaljujem za sedem lepih mesecev življenja z njim, sreče, upanja, načrtov, pogovorov z otrokom pod srcem. Zahvaljujem se mu, da sem lahko nosila tega otroka, da je bil živahen v mojem naročju, da sem ga lahko s svojim telesom hranila, da je otrok dihal z menoj. Za vse to Bogu hvala! Drobnemu telescu ni dal, da bi živelo na tem svetu. Njegova duša, ustvarjena za večnost, je odpotovala k Očetu, kjer Boga slavi in prosi za nas.
Trpljenje me je utrdilo v ponižnosti, v spoznanju in veri, da Božja pota niso naša pota.
Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 12, str. 45-46.