Učiteljica Julijana

Bila je naša prva učiteljica. Takrat sta bila prva dva razreda osnovne šole še v domači vasi, v zadružnem domu zgoraj je bila učilnica, ena sama, zraven nje pa sobica,v kateri je stanovala gospa Julijana, takrat še »tovarišica učiteljica«. Do prvega hrama učenosti sem imela le deset minut, lahko sem pritekla kar skozi boršt in naprej po stezi do doma. Velika vhodna vrata, ki so vodila v stavbo so bila težka in veža, v katero sem nato vstopila, je bila temačna. Do naše učilnice so vodile lesene stopnice. Po njih smo se morali vzpenjati potiho, čeprav so kljub temu škripale, kajti nasproti učilnice je bilo stanovanje. »Počasi in potiho pridite po stopnicah v razred,« je naročala učiteljica Julijana odločno in s poudarkom. Nihče ji nikoli ni ugovarjal, čeprav se je nismo bali. Radi smo jo imeli in vsak tisti dan, ko se je jezila na nas, je bil nazadnje za vse klavrn.
zgodba1 02 2011Julijana nas je učila lepega vedenja, na to je bila še posebej pozorna. Naučila nas je tudi veliko praktičnih reči. Deklice smo vezle, pletle in šivale, s fanti se je pogovarjala o sajenju in cepljenju sadnega drevja pa o delu doma in na polju.
V popoldnevih sem večkrat prišla k nji, tam sem izvezla svoj prvi prt. Pri nji sem pletla in brala. Branje je malo zapolnilo moje šepavo znanje računstva, o veliki matematiki takrat še ni bilo nič slišati. Knjigo, ki mi jo je priporočala, sem vzela za svojo. Enkrat v drugem razredu je moralo biti, ko mi je v spominsko knjigo napisala s svojo izbrano pisavo kratko posvetilo. Bila sta le dva stavka, vendar sem ju vsakič, ko sem odprla spominsko knjigo, najprej prebrala.
Topla domačnost vaške šole je izginila, ko smo šli v šole naprej. Porazgubila se je v visoki mestni stavbi. sivi in pusti, z drugo, ostro učiteljico, ki je vsem, ki smo prihajali v šolo z druge strani Save, takoj dala vedeti, da bo tu, v mestu, precej drugače. In res je bilo! To, da smo do svoje nove šole pešačili dobro uro, ni bilo nikomur mar. Mestni svet je bila takrat vzvišen do nas, podeželskih otrok, včasih zelo krivičen. Ne vem, ali tudi zaradi tega naše prve učiteljice nismo pozabili.
Preselila se je v mesto, nazaj v svojo visoko, lepo hišo, ki je stala tik ob cesti, le pločnik in ograja sta bila vmes. Ob hiši je bil majhen vrt z rožami in grmički, na desni pa je rasla češnja. Julijana je živela skupaj s sestro, ki je edina še ostala od velike družine. Vedno sta bili skupaj. Pazili sta druga na drugo in se držali pod roko, kadar sta šli iz hiše. Po sestrini smrti je Julijana ostala sama. Že pred tem je Julijana vedno nosila temne obleke, zapete visoko pod vratom, z belim čipkastim ovratnikom. Ko je ostala sama, pa je snela še tisti ovratnik, da je bila videti še bolj žalostna in resna.
Ob koncu šolskega leta so k nji hodili tisti njeni bivši učenci, ki so imeli odlična spričevala. Moja spričevala pa niso bila tako lepa in dobra, zato sem jo obiskala bolj poredko, navadno šele proti koncu leta.
Tudi tistikrat je bilo tako... Z njene češnje na vrtu se je listje že davno osulo, sneg je posrebril grmičke in suhe rože in siv mraz se je zajedal v tlak in v hišo, pred katero sem stala. Dolgo me že ni bilo k nji! Opravičevati se ni bilo smiselno, tudi govoriti, kako nimam časa, ker sem zaposlena v fabriki, z otroki in s pisanjem, ne. Pravzaprav me je k nji privedlo prav to! Zadnje. Imela sem v rokah svojo prvo knjigo in rekla sem si: moram jo nesti nji, Julijani, ker mi je tolikokrat govorila, da naj berem, da bom v knjigah našla odgovore na svoja zahtevna vprašanja; rekla je, da je tam, v knjigah, svet, ki me bo potegnil vase in mi pomagal, velikokrat pomagal, in mi dal moči. Doma sem mami večkrat povedala to in vedno je rekla: »Julijana je dober človek. Le obišči jo, večkrat bi morala tja. Dober človek je velik blagoslov. Julijana je bila taka, razumela je kmečke otroke in dobro popotnico za življenje si dobila od nje ...« Res sem jo ... Mama me je še nekajkrat resno pogledala, verjela sem njenim besedam.
Ko so se odprla vrata vrh stopnišča in sem jo zagledala, sem obstala. Nekaj lepega in toplega je šlo skozme, stala sem pred njo kot takrat, v prvem razredu, in obšel me je isti občutek spoštovanja do nje. Bila je še vedno visoko vzravnana, osivela že, vendar je obdržala svoj nekdanji videz. Oči, zazrte vame, so bile še vedo žive, tople so bile, kakor mamine. Nosila je svojo črno obleko in po dolgem času spet snežno bel čipkast ovratnik. To ji je dajalo še vedno neki gosposki, dostojanstven videz. Govorila je mirno in zbrano, tudi soba, v katero me je povabila, je bila urejena. Miza z vazo in rožami na sredi pa mi ni padla toliko v oči kot prtiček na nji. Bil je vezen, narejen ročno, gotovo še iz časov, ko je še poučevala v naši vasi. Nitke vezenega cvetja na njem so bile že malo obledele in natrgane.
V sobi, kjer sva stali, je bilo mrzlo. Velika, visoka hiša z velikimi sobami in visokim stropom je dajala še hladnejši občutek. Julijana mi je ponudila čaj in napolitanke; te so bile že mehke, kdo ve, koliko časa jih je hranila. Nekaj časa sva bili tiho. Stiskala sem v roki svojo prvo knjigo in ji jo počasi ponudila. »Pišem ... Tako, malo ... Včasih ... To pa je moja prva povest!«
Julijana je vzela knjigo v roke, pogledala naslovnico, jo obrnila, pa obrnila nekaj listov. »Vedela sem, da boš enkrat našla v sebi nekaj takega. Nisi me presenetila!«
»Ne?«
»Ne. Bila si tako ...« Ni dokončala svoje misli, a zame je bil že tisti njen pogled dovolj. Resni obraz se ji je omilil in nasmehnila se je . »Kako hitro so šla leta ... Kako odrasla si že. Ponosna sem nate, veš!«
»Res?«
»Res!« Sklenila je roki v naročju in mi pokimala. Vesela sem bila njenih besed.
Ko sem se poslovila je stopila za mano ven, obstala je na vrhu kamnitih stopnic, še vedno je pobožno držala mojo knjigo v naročju, visoka in lepa se mi je videla, ko sva se poslovili in sem jaz že z dvorišča zavila na cesto, je še vedno stala tam in mi mahala. Počasi sme šla po tlaku naprej , gledala sem v tla in potiskala premražene roke v žepe svoje jakne. V zvoniku na drugi strani mesta je zazvonilo ave. Dvignila sem glavo in se ustavila. Prisluhnila sem glasu zvona. Mesto je zasijalo v lučeh, vendar mrzle sivine zgodnjega zimskega večera svetloba ni prebodla. Mimo mene so hiteli ljudje po svojih predprazničnih opravkih, vsi z neko ihto in tiho.
»Julijana je pa zdaj sama,« sem pomislila. »Le kako je človeku, ki je sam, v teh dolgih večerih v tako veliki hiši?« Čudno hudo mi je postalo ob tej misli, kakor da sva se pravkar poslovili za vedno. In res sva se! Kar pozabila sem nanjo, čeprav mi nikoli ni ušla čisto iz spomina. Z vsakim šolskim letom svojih otrok sem jim govorila o svoji prvi učiteljici Julijani, ki me je, poleg babice doma, tako potrpežljivo učila brati in drugih koristnih reči za življenje. O ženi, ki je, tako tiho kot je živela, tudi odšla.
To sem zvedela enkrat kasneje. Ko je bilo že prepozno ... »Morala bi še kdaj k nji! Pa nisem šla ...« Svojo slabo vest sem mirila z raznimi izgovori. Pa je nisem mogla umiriti. Še dolgo. »Dober človek je pravi blagoslov,« sem pomislila večkrat na mamine besede. In kako lepo bi bilo, če bi bili ljudje manj sebični.
Pred prazniki sem pospravljala predale. V roke mi je prišla moja prva spominska knjiga. Oguljene robove ima in listi so že orumeneli, a jo še vedno hranim. Tudi besede moje prve učiteljice Julijane, z njenim podpisom, z leti dobivajo vse večjo vrednost in mislim, da jih še sedaj razumem.
»Ohrani v srcu veliko dobrega in deli dobroto tudi drugim, vse se ti bo povrnilo! Ohrani veselje do branja lepih knjig; knjiga naj ti postane v življenju najboljša prijateljica in učiteljica!«
Skrbna, izbrana pisava, njene misli, njen podpis.
»A tako ti je napisala tvoja učiteljica? Kako lepa pisava in kako lepo izbrane besede!« pravi moja vnukinja, ko tisto prebere. Na mizo zraven odloži prenosni računalnik in še enkrat prebere. »Danes pa gre vse tako hitro, da komaj dohajamo še tisto, kar je za sproti. Veš, ni več tako ... Pa tudi takih učiteljic ni več! Na nobeno nisem posebej navezana. Komaj čakam, da grem, da bo matura, in spet naprej ...«
»Vem! Danes imate vsega preveč ...« »Še dobro, da si vse sproti pišem. Da so računalniki. Ne vem, kaj bi brez njega.«
»Seveda ne.«
Gre s svojim prenosnikom nazaj k učenju. Jutri spet nekaj pišejo, leto z maturo na koncu je, otroci kot roboti drdrajo učenosti, roboti sodobnega časa. Veliko od tega, kar morajo znati, jim v življenju ne bo koristilo. Marsikaj, česar ni v učnih načrtih, pa jim lahko zelo manjka. Nekaj je narobe ...«
ŠKRINJAR, Polona. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 47, št. 2, str. 38-40.

Zajemi vsak dan

Kristjan se prepušča lastni vesti, da ga vodi, in ne more drugače; istočasno pa ne opušča vzgoje vesti, ko stori vse, da bi bila njegova vest prav oblikovana.

(Tomaš Špidlik)
Nedelja, 16. Februar 2020
Na vrh