Takega imej rad

Bil je lep pomladni dan, ko sta se mlada zaljubljenca z roko v roki sprehajala po mestu. Njuna ljubezen je bila mlada in sveža, kot zelenje, ki je kukalo iz zemlje, poganjalo na drevju in grmovnicah. Nasproti jima je prišla mati z dvema otrokoma. Večji se jima je že od daleč smejal in ju veselo pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!«, kot da se poznajo že od nekdaj. Pritekel je k njima in presenečenega fanta prisrčno objel okrog kolen in še naprej pozdravljal: »Dober dan! Dober dan!« Fantu je bilo nerodno in skušal se ga je čimprej otresti. Mati je videla, da mladeniču ni všeč otrokov objem in na silo ga je odtrgala od njega. Rekla je: »Oprostite!« in se z otrokoma oddaljila od mladega para.
»Zakaj si se bal tega otroka? Mar se ti ni zdel srčkan s svojimi malimi očki nad okroglimi lički in prijaznim nasmehom? Otroci s to prizadetostjo so dobrovoljčki in vse ljudi imajo radi,« je fantu razlagalo dekle.
»Nikoli ne bi maral imeti takega otroka, ki bi silil v ljudi in objemal vse po vrsti in me smešil pred njimi,« je odvrnil fant.
Dekle ni hotelo drezati vanj in je obrnila pogovor v drugo temo. »Ko boš imel svoje otroke, boš govoril drugače,« si je potihem mislila.
Kmalu sta se poročila in si obljubila zvestobo v dobrem in hudem. Žena je težko pričakovala spremembo v svojem telesu in jo po dolgem letu tudi pričakala.
»Noseča sem, otroka bova dobila,« je vsa srečna povedala možu.
zgodba1 03 2019»Kdaj boš lahko opravila tisti test?« jo je vprašal. »Čimprej uredi to zadevo, da bova videla pri čem sva,« je dodal.
»Čemu bi opravljala test, saj rezultat ničesar ne spremeni. Otroka bom rodila, pa če je zdrav ali ne. V nobenem primeru svojega otroka ne bom umorila,« je bila mlada žena odločna.
Ker je ni nehal nadlegovati s testom, je vendarle šla, da bi ga pomirila in mu povedala, da je vse v redu. Rezultat pa ni bil tak, kot ga je želela in pričakovala. Otrok bo prizadet! Vendar je vztrajala pri svojem, da bo tega otroka imela!
Mož pa jo je neprestano silil, naj že enkrat gre in odpravi otroka, dokler je še tako majhen, ko še nič ne čuti in je samo skupek celic. »Ne maram, da bi me kdo pomiloval: revež, kakšnega otroka ima!« je govoril.
»Zaradi tistega usodnega 21. kromosoma ne bom ubila svojega otroka. Nikoli!« je odločno povedala.
Spoznal je, da je ne bo pregovoril in ji zagrozil: »Otrok ali jaz! Odloči se«!
»Izbrala bi oba, a če je samo ena možnost, izberem nebogljenega, nedolžnega otroka. Pojdi, ti kar pojdi, če si taka reva! Nekoč boš obžaloval ta korak, kot bi jaz obžalovala, če bi se otroku odrekla in ga ubila!«
Spravil je skupaj svoje reči in dobesedno izginil iz njenega življenja.
Rodila je prikupnega fantka z značilnimi potezami prizadetosti. Sprejela ga je z vso ljubeznijo in ga imela rada tudi namesto očeta, ki se je ustrašil in pobegnil pred lastnim otrokom.
Fantek je lepo rasel in se razvijal, čeprav malo počasneje kot večina otrok. S svojo prisrčnostjo in dobrovoljnostjo je postal njen zlati sonček in smisel njenega življenja.
Lepo v miru in ljubezni sta živela mati in sin, dokler ni prišla kruta diagnoza: mati ima hudo, neozdravljivo bolezen. Kaj naj stori? Kaj bo z njenim otrokom? Naj poišče očeta, s katerim se vsa ta leta nista videla na slišala, saj je odšel na drugi konec sveta? Sinu je vedno govorila o očetu lepo, gotovo ga bo otrok imel rad; če se je oče v tem času kaj spremenil, bo tudi on svojega otroka vzljubil.
Uspelo ji je dobiti naslov svojega moža in napisala mu je dolgo pismo, polno resnice, upanja in zaupanja. Ni bilo besede, s katero bi ga žalila, mu očitala, ker je strahopetno zbežal pred težavami.
Odgovora poštar ni prinesel. Po nekaj tednih pa je na vrata potrkal njen mož, oče njunega sina. Iz potez obraza je spoznala, da sta v njegovem srcu trpljenje in bolečina.
»Prav si imela: obžaloval sem svoj pobeg vsak dan, iz leta v leto, čeprav sem mislil, da se bom pred tem skril na drugi konec sveta. Vendar sem vso težo sramotnega dejanja nosil s seboj. Odlašal sem z vrnitvijo iz strahu, da me ne bosta sprejela po vsem, kar sem vama hudega storil. Kako naj se ti zahvalim za tvoje besede odpuščanja, ki so mi vlile pogum, da sem se odpravil na pot. Zdaj sem tu, da prevzamem svoje mesto moža in očeta.«
»Nikoli nisem nehala obžalovati trdih besed, s katerimi sem te takrat pognala v svet. Morala bi ti pomagati, da bi skupaj premagala strah pred nejasno prihodnostjo. Oba sva bila preveč ponosna, brez ponižnosti pa ni prave vere in tudi ne moči. Zdaj sva v preizkušnji oba dozorela in spoznala, da se moraš s strahom spopasti takoj, dokler ni tako velik, da te preraste in ga je težko premagati … Nimam več veliko časa, bolezen naglo napreduje. Moje poslanstvo se končuje. Zdaj si ti na vrsti, da gresta s sinom na skupno pot. Po Božjem načrtu je vsak človek enkraten. Večina ljudi s svojo enkratnostjo ne izstopa iz množice že na prvi pogled. Najin sin pa ni tak: s svojo posebno in nenavadno enkratnostjo izstopa iz množice večine. Takega imej rad! Takega nama je Bog zaupal!«
HELI. (zgodbe). Ognjišče, 2019, leto 55, št. 3, str. 47-48.

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh