Želela je toplih besed

Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita z družinama v Ljubljani in obiski so redki, vedno redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Še nekaj let nazaj jih je doma vsako popoldne pričakala z raznovrstnimi meniji, po navadi dvema na dan, da je vsak prišel na svoj račun. Uskladiti je morala tudi vse namišljene alergije. Pa je šlo, čeprav je prišel kak dan, ko ni vedela, kaj bo v loncu, zmanjkale so ji ideje. Uživala je, ko so prišli, saj jo je razveseljevalo spoznanje, da zmore še kaj postoriti za svoje. Tudi njeni so ji bili vedno hvaležni. A posodo je vedno bolj počasi zlagala v pomivalca in potem šla do cerkve. Ob nedeljah je sicer pela na koru, med tednom pa le z Julko. Zavedala se je svojega, milo rečeno, hreščečega petja, a mladenke je niso kar tako hotele pustiti, da bi se umaknila. Za svoje življenje je sama čutila veliko hvaležnost Bogu, hvaležnost za zdravje, za hčerino in sinovo družino, za vse dobrote in tudi preizkušnje.
Čas je tekel, starala se je, vedno manj je zmogla. Vrtičkanju se je že davno odpovedala, tistim ozkim stezicam in bolečinam v hrbtu. Sčasoma, ko ni več zmogla poskrbeti zase, so se doma odločili, naj gre v dom starejših.
Njeni so spet prišli na obisk. V istem hipu veselje in strah do kosti, ker bo kmalu konec tega srečanja. Strah, ki ga je spoznala v tem domu in je postal njen spremljevalec. Oblekla se je, kot se za nedeljo spodobi, sestre so ji tudi frizuro uredile, ji okoli vratu zavezale novo svileno ruto in bila je res kot iz škatlice. Še čevlje in lahko bi šla ven. Lepa gospa. Prišli so. Prišla je hči z obema vnukinjama in čez nekaj minut še zet. Veselje, veselje in strah. Dekleti sta jo najprej objeli in ji povedali, kako jo pogrešajo, kako jim manjka, kako njuna mama ne kuha tako dobro kot ona. Nekaj minut je ta pravljica le trajala. Nato pa sta kljub svojim zrelim letom zvlekli na plan svoja pametna telefončka in njun obisk je bil po svoje končan. Zet je stal pri oknu, z rokami v žepu, se je naveličano pozibaval in si mislil: same ženske na kupu, jaz tukaj nimam kaj iskati, glavno je, da sem jih pripeljal. Vseeno se je potrudil. Hčerka pa kot hčerka, v stilu: mami to, mami ono. Prinesla je piškote in sokove in sadje in tekala, tekala. Navdušenje je šlo, počasi je prihajal strah, počasi. To je bil strah pred praznino obiska. Strah ni bil povabljen, ni ga želela, vedno bolj ga je odganjala, saj je vedno bolj postajal domač. Želela je besed, besed svoje družine, besede hčere in njenega moža, njene družine. Tako je želela biti tisti čas polno z njimi. Želela si je božanja z besedami, kot jih je ona božala. Želela je besed, pogledov, smeha, ni želela piškotov, sokov in banan. Vedela je tudi, da je čas pravi divjak, a šlo je le za dobro uro obiska. Tako bi rada obrnila čas nazaj, se vrnila v tista leta, ko so vsak dan prišli k njej domov. Takrat jih je imela v polnosti, življenje je imela v polnosti. Takrat ni ničesar pogrešala, vsega je bilo, v izobilju. Sedaj pa je želela obiska, kjer ni telefončkov in razne hrane, pa novih copat ali nogavic. Obiska, kjer šteje le človek. Duša. Ampak skušala je odmisliti svojo stisko, se vživeti, in ji je kar uspevalo.zgodba2 12 2019
Navidezno. Bili so pogovori, pravzaprav novice iz domačega okolja, o sosedih, kdo zida ali se seli, kdo je umrl, kako je vse drago, kam bodo šli na morje, kje so smučali, pa je že vedela. Sicer pa so bili tudi doma dostikrat isti pogovori, a sedaj ji je bilo to neumno, želela si je božanja, ljubkovanja z besedami, crkljanja. Sama jim ni mogla nič povedati, nič ni bilo novega, nič se ni dogajalo, le čas je tekel. Čakanje na zajtrk, na kosilo, na obiske, čakanje na ... Utrujena od hlinjene sreče, v njej pa je vse jokalo in se trgalo. Njeni so ji postajali tuji, na vseh obiskih, vedno bolj. Bilo je pravo stopnjevanje na obeh straneh, nehote, izpadlo pa je kot neka naveličanost, vse skupaj mučno. Sploh pa ne vemo, kaj so oni čutili, govorimo o Mariji. Marija je igrala, se naprezala, bala se je pokazati svojo žalost, svojo osamljenost. Bala se je solz, pa ne tistih od naprezanja. Sicer pa je bila že vajena tega. Od svojih ni želela pomilovanja, ni jih hotela odgnati, še manj pa izsiljevati, to sploh ne. Besedičenje se je umirjalo, premori so postajali občutno daljši in Marija je prav Boga prosila, da bi odšli. Na koncu so postale zanimive še slike na zidu in blato na nogometnem igrišču pred domom. Končno je Marija izdavila, da je utrujena. Telefončka sta se pospravila, zet je dal roke iz žepa, hčerka pa je potožila, da mora doma še likati. Obisk je bil končan, sledilo je objemanje, poljubi in obljube na skorajšnje snidenje. Marija se je potrudila z nasmehom in zahvalo za dragocen obisk.
Ko so zaprli vrata, je malce počakala, nato pa pohlipala in spustila nekaj grenkih solz. Preveč je pričakovala, nikoli se ne bodo vrnili tisti zlati časi, nikoli ne bo več kot doma. Nikoli več ne bo ljubljena. Zajela je sapo, prijela rožni venec in si petkrat rekla: tako pač je, z upanjem, da bo mogoče tudi drugo nedeljo kdo prišel. Sicer pa jo je sestra pri večerji pohvalila, kako dobro zgleda. Spet ji je uspelo prikriti občutek, da je na tem svetu vsem odveč, in da se življenje oddaljuje.
II.
Dom starejših občanov. Marija živi tu že osem let, ima triinosemdeset let in postelja jo vedno bolj vabi nase. Marija trmari že več let, noče obležati. Hči in sin živita v Ljubljani in obiski so redki, vse redkejši. Ja, Ljubljana se oddaljuje.
Marija pa že ne bo samo vodoravno. Zaživi po svoje, skuša ustaviti staranje. Dosti se dogaja, čeprav ne ravno dosti, dosti, a več kot doma. Doma je do kakšnega popoldneva bila sama, potem pa pravi cirkus, ko so se vsi njeni zgrnili na kosilo. Ko so pod večer odšli v svoje stanovanje, se je sesedla na fotelj in razmišljala, kaj bo drugi dan skuhala. Do nedavnega si je ob televiziji privoščila njej ljubi ‘corretto’, potem pa se je umaknil melisinemu čaju. Tudi ko je bila sama doma, je živela polno življenje, srečna sama s seboj. Prelomnica za njen odhod v dom je bil težji in dolgotrajni bronhitis, ki jo je pošteno izčrpal. Zaradi njega je bila v bolnišnici, od koder so jo premestili – rekoč za kakšen teden, v dom starejših. Potem je bila zima in tako je ostala tu.
Mariji je to življenje v domu kar zanimivo, je med sebi enakimi, vsi vedo, da se domov ne bodo več vrnili, da so prepuščeni staranju. In kaj zdaj? Naj joče? Vedno si najde kakšno dobro spodbudo, kakšen doživljaj, da se tudi sama sebi nasmeje. Jutri bo nedelja in bodo prišli njeni na obisk. Upa, da ji ne bodo težili z njihovimi raznimi muhami in tegobami, saj so ji s tem dostikrat pokvarili dan. Saj jih ima rada. Ampak Marija hoče mir in tudi svoje je na to opozorila. Sicer popestrijo nedeljo, a včasih so ji bližji domski oskrbovanci, sosedje. Iste misli imajo, isto pot, čutijo eden z drugim. Dopoldne gre včasih na razne skupine, kjer se še vedno lahko kaj nauči, ker še vedno rada sprejema nove stvari. Ob petkih je sveta maša v kapeli. Enkrat na teden pride v dom Nada s svojo harmoniko in skupaj kaj zapojejo. Tisto ljudsko Moje dekle je še mlado, ja, ja. Ta ji misli odpelje v tista leta, ko ji jo je pokojni mož večkrat prepeval. In to s posebnim veseljem in najlepšo barvo glasu, ko je včasih “malo narejen” prišel iz gostilne. Njen Pavle. Kmalu se mu bo pridružila. V domu pa se še vedno dogaja. Tudi v njeni sobi se vedno dogaja. Na sosednji postelji je Ivanka, ki je skoraj nepokretna, in Marija ji dostikrat prinese kakšen čaj ali pa ji gre kaj iskat, ponoči pa ji zaploska ali žvižga na njeno smrčanje. Pogovarjata pa se bore malo, le najnujnejše, Ivanka je tihe narave.
Marija ustavlja staranje, a življenje se vseeno oddaljuje, in tudi Ljubljana se oddaljuje.

MRŠNIK, Bernarda. (zgodbe) Ognjišče (2019) 12, str. 31-33

Zajemi vsak dan

Tudi v duši nevernega človeka živi iskra neutešljivega hrepenenja po resnici in pravici, po dobroti in lepoti, ki je najbolj živ dokaz, od kod smo in kam gremo.

(Andrej Gosar)
Ponedeljek, 24. Februar 2020
Na vrh