Adventna noč

Tisto leto je bilo v adventu malo snega, vendar pa so temperature padale globoko pod ničlo. Vsi so najraje ostajali doma na toplem, se greli okrog kmečkih peči. Bilo je že sredi adventa, ko sem se odločila, da zvečer napišem voščilnice za božične praznike in novo leto.
Ob branju dnevnega časopisa se mi je pogled ustavil na televizijskem sporedu za tisti večer. »O, nocoj pa nam ponujajo en lep film,« sem se razveselila. »Bom pa voščila pisala jutri, saj se nič ne mudi, vsi bodo lahko dobil pošto pred božičem.«
V človeku je več glasov – vsaj dva. Eden te nagovarja, da nekaj storiš, drugi pa te od tega odvrača. Kateri je tisti pravi, ki ga je treba poslušati? Gotovo ni pravi tisti, ki te prepričuje: “Kaj boš hodila k polnočnici! Pot je dolga, mrzlo je, prehladila se boš … Ostani doma in glej TV!” Drugi pa pravi: “Pojdi lepo k polnočnici, dobro se obleci, saj imaš polno omaro toplih oblačil. Spomni se svoje mame, ki je pripovedovala, kako je že kot otrok hodila v mrazu in snegu k polnočnici v neogrevano cerkev. Pa je kljub vsemu dočakala petinosemdeset let.” Za vernega človeka je pravi glas tisti, ki vabi na pot za Jezusom.
Med dnevnimi opravili mi je misel vedno znova uhajala na večerni film in na voščilnice. V meni sta se prerekala dva glasova: eden me je silil pisati voščilnice, drugi pa me je vabil, naj si ogledam film. Nisem se mogla odločiti, a vse bolj me je vleklo pred TV ekran.
Dan se je prevesil v mrzlo adventno noč. Ko smo odmolili večerno molitev, je še prav malo manjkalo do začetka tistega filma. Takrat me je glas, ki me je ves čas nagovarjal k pisanju voščilnic, skoraj jezno opomnil: “Ali bi rada, da tvoji sorodniki, prijatelji in znanci dobijo voščila šele po novem letu. Pojdi in še nocoj jih napiši!” Zamislila sem se in dala temu glasu prav. Bom pa tisti film gledala kdaj drugič, saj bo gotovo še na sporedu.
Domači so šli k počitku, v hiši je vladal nočni mir. Pripravila sem si papir, voščilnice, v mislih sestavljala kratka pisma, ki sem jih sorodnikom v tujini dodala voščilom. Najprej sem se lotila pisem, kar mi je vzelo precej časa. Ura je že prestopila v nov dan, ko sem še sedela za mizo in pisala. Navadno sem imela prižgan radio ali glasbo, posneto na kasete, ta večer pa sem v tišini pisala in izbirala misli.
V tišini sem zaslišala neki oddaljen, komaj slišen glas. “Predolgo si že pokonci, pa imaš prisluhe, spat bo treba iti,” sem si rekla. Glas pa ni utihnil in izluščila sem klic: »Me slišite? Me kdo sliši? Hej, me slišite?« Nekdo je bil zunaj na vaški poti in je klical na pomoč. Glasu nisem poznala, sama se nisem upala iti ven. Zbudila sem moža: »Pridi, nekdo kliče s ceste.« Skupaj sva stopila v mrzlo, temno noč in prisluhnila glasu, ki je še kar naprej klical: »Me kdo sliši? Me slišite?«
»Saj to je sosed,« ga je mož prepoznal po glasu. Spustila sva se po klančku na cesto. Prišla sva do soseda, ki je že krepko prekoračil osemdeset let. Na sebi je imel samo tanko majico, komaj je stal na nogah opiraje se na drevo. Od mraza se je tresel kot šiba na vodi, bil je ves podhlajen.
»Stric, kako to, da ste sredi noči zunaj tako slabo oblečeni? Kaj se je zgodilo. Greste malo k nam, da se pogrejete, potem pa vam pomagamo domov,« mu je rekel mož. »Hvala, raje bi šel takoj domov. Žena me gotovo težko čaka. Ne počuti se dobro, pa tudi ne ve, kje sem, da bi me šla iskat,« je odgovoril stric.
Prijela sva ga vsak na eni strani in ga podpirala, da je lahko počasi šel z nama. Med potjo je povedal, sicer težko, ker mu je zmanjkovalo zraka, kaj se mu je zgodilo. »Šel sem na stranišče (takrat so bila na kmetih stranišča navadno zunaj) in padel sem po strmini. Ne vem, koliko časa sem ležal na zmrznjeni zemlji. Ko sem prišel k sebi, nisem vedel, kje sem. Ležal sem ob cesti, s težavo sem vstal in stopil na cesto in na slepo šel po njej. Potem pa sem zagledal luč v temi …«
“To je bila luč iz naše kuhinje,” mi je prišlo na misel. “Bogu hvala, da pri pisanju nisem poslušala glasbe, kot običajno, ali gledala film, saj ubogega strica ne bi slišala.”
Skoraj nesla sva ga domov v toplo izbo, kjer je ležala njegova bolehna žena. Že pred to razburljivo adventno nočjo naju je stric večkrat poklical, ker je ženi postalo slabo in je padla. Bil je preslaboten, da bi ji lahko pomagal pri vstajanju. Nekoč sva jo pobrala in ji pomagala sesti na zboj za drva. Stric je pomaknil stol bliže k njej. Na štedilniku je bil lonček bele kave s kruhom. Žena ga je vzela v roke, začela zajemati in dajala možu zajtrk. Sam ni mogel jesti, preveč so se mu tresle roke. Meni so se od ganjenosti začel tresti ustnice, komaj sem zadrževala jok. “Ljubi Bog, komaj sva jo pobrala s tal, hotela sva jo dati na posteljo, ona pa je rekla: ‘Mož ni še nič jedel, moram mu dati zajtrk.’” Malo sva še posedela v kuhinji, potem sva šla domov z obljubo, da naj samo prižge zunaj luč, če bosta v stiski, in bova prihitela na pomoč.
Njuni otroci so tudi pred tem dogodkom redno prihajali domov in jima po svojih močeh pomagali. Zdaj pa so prihajali k njima vsak dan, saj so se bali, da se ne bi ponovila ledena adventna noč, ko je oče skoraj zmrznil zunaj. Redno je prihajala k njima tudi strežnica, ki je naredila vse, kar je bilo potrebno. Kmalu so dobili za oba prostor v domu za starejše. Res sta morala zapustiti dom in bila odvisna od pomoči drugih, a med njima je bila ljubezen in molitev, ki jima je dajala moč v preizkušnjah na stara leta prav tako kot vse življenje. Ko sem nekje prebrala sporočilo pokojne žene, ki ga je mož našel nekaj dni po njeni smrti, sem imela pred očmi sosedovega strica in njegovo ženo. Takole je tista žena zapisala: “Prosim, ne žaluj, ker sem umrla. Veseli se, ker sem živela. Vedi, da sem na srečnem kraju! Vem, da se bova znova srečala. Tam se vidiva!”
V tisti adventni noči, sem poslušala pravi glas v sebi, ki me je odvrnil od TV ekrana in me poslal pisat voščila. Ta glas je rešil sosedovega očeta.

Heli. (zgodbe). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 12, str. 36-37.