Sosedove tri

Agata je počasi stopala proti njihovi hiši. Kot vedno, je tudi tokrat nosila v rokah polni vrečki, ki sta jo vlekli k tlom. Lojze se je, če se je le mogel, izognil srečanju z njo, kajti čas zanjo ni pomenil nič, njemu pa se je vedno mudilo po raznih opravkih. Ponavadi je imela pripravljeno kakšno zanimivo novico, ki jo je znala razpredati tako, da je znala od tistega, ki jo je poslušal, zvedeti še kaj novega. Danes ga je že od daleč pozdravljala in srečanju se skoraj ni mogel izogniti. Pomislil je, da mora biti prijazen, saj se bližajo božični prazniki, in zato jo je počakal.
»Vedno težje prenašam to kramo,« je začela in pokazala na vrečki.
»Saj vam Tončka pripelje, kar potrebujete,« je dejal Lojze, čeprav je že vnaprej vedel, kaj mu bo odgovorila.
»Saj je dobra ta Tončka. Toda jaz grem v trgovino zato, da se zamotim. Ne vzdržim, da bi cel dan čepela v prazni hiši.«
»In za božič je pač treba kaj kupiti,« je dodal Lojze.
»Sem si rekla: letos ne bom praznovala. Ne bom postavila ne jaslic ne smrečice, ne bom pekla potice. Zdaj ko ni več Toneta, nimam kaj praznovati. Tako sem si rekla. Pa pridejo Anžlovarjeve, sosedove tri. Ne vem, ali so dekleta prišle same od sebe, ali jih je poslala moja zlata soseda. “Gospa Agata,” mi rečejo, “ali ste postavili jaslice?” “Letos jih ne bom. Sem preveč utrujena. In sama,” sem jim rekla. “Jih bomo pa me postavile,” rečejo in že hočejo vedeti, kje jih imam spravljene. Si predstavljate? Morala sem z njimi na podstrešje. Zapodile so se vsaka v svoj konec in našle vse: jaslice, umetno smrečico in okraske. En, dva, tri so vse prinesle v dnevno sobo. Sem jih hotela malo pokomandirati, pa so rekle: “Gospa Agata, vi se lepo usedite in nas glejte. Me znamo vse.” Figo vse znajo! Pa jim nisem upala nič reči. Nazadnje pa je bilo vseeno vse narejeno. In veste, da niti ne tako slabo. Še Tone je s slike, tako se mi je zdelo, gledal nekam zadovoljno.«
Kar zadihala se je, tako je hitela pripovedovati.
»Veste, da so mi sosedove deklice prinesle mladost,« ji je nasmeh prekril obraz. »In razburkale so mi spomine.«
»Kako male je včasih potrebno, da nam je lepo,« je bil še Lojze srečen. »Božični spomini so med najlepšimi.«
»So. Res so. Ampak zadnje čase sem se zelo spremenila. Nekaj let potem, ko je hčerka odšla v svet, predvsem pa po Tonetovi smrti, sem živela samo od spominov. Potem sem si rekla: “Agata, ven moraš iti!” In sem hodila na izlete in na romanja, obiskovala božje poti doma in daleč naokoli. To so bili lepi časi. In veliko sem delala. Delo te rešuje. Zadnja leta sem se pa, saj ne vem, kako naj to povem, malo bolj umirila in gledam bolj naprej.« Počakala je malo, če bo Lojze kaj pripomnil. »Pa o tem ne bi govorila,« je končala.
Lojze je razumel, da je to verjetno preveč osebno doživljanje, zato se je hotel posloviti. A se je Agata na hitro premislila. »Saj razumete. Ko sem bila mlada, sem bila polna življenja. Vedno se je moralo nekaj dogajati. Večji ko je bil živ žav okoli mene, lepše mi je bilo. Obiski so si kar podajali kljuko. Veliko mi je bilo do tega, kaj drugi mislijo o meni in kaj se dogaja okoli mene. Veste, če za božič ni bilo snega, je šlo pol lepega mimo mene, in če za veliko noč ne bi bilo šunke in pirhov, se mi zdi, da ne bi bilo niti občutka vstajenja. In pospravljala sem po hiši, pekla, vabila prijatelje in znance. Tone me je včasih zbadal, da nikoli ne ve, koga bo našel v naši hiši, in kje vse bo srečal mene.
Pripoved jo je zapeljala v spomine, da je postal njen glas mlajši in živahnejši. Roki, ki sta spremljali njeno pripoved, nista mirovali niti trenutek. »Zadnje čase pa – saj še same sebe ne razumem prav dobro. Tako nekako bi rekla: zunanje stvari me vedno manj zanimajo. Vse se vedno bolj dogaja v meni. Advent se mi res dogaja. Pričakujem, čakam, se veselim. In zdaj komaj čakam, da se to upanje v meni izpolni. Saj razumete: v meni.«
Za trenutek je obstala. Dvignila je vrečki, ki jih je bila odložila, vendar tako neodločno, da je Lojze vedel, da bi rada nadaljevala. »Boste rekli, da sem zmešana. Ja, malo sem pa včasih res čudna. Tone mi je večkrat rekel, da me težko razume. Zdaj pa se z njim veliko pogovarjam. Saj ste ga poznali. Dober človek je bil, govoril pa je malo. Najraje je čepel v tisti presneti delavnici. Veste, to ni dobro, če ima človek obrt doma. Potem je vedno v službi. Se mi je pa dozdevalo, da je včasih izginil v delavnico samo zato, da se mu ni bilo treba pogovarjati z mano. Ah, preveč govorim!« je dejala in dvignila eno vrečko.
»Dajte no, prav lepo se je pogovarjati z vami,« je hitel Lojze in Agata jo je že naglo odložila na tla. »Veste, da mu vse povem. Ne boste verjeli, ampak zdi se mi, da me posluša. Še bolj kot včasih. Zadnjič, zadnjič … ah, pustiva to,« je zopet dvignila obe vrečki
»Kaj je bilo zadnjič?« je zanimalo Lojzeta.
»K frizerki sem šla. In me je lepo postrigla pa še trajno mi je naredila, ampak ravno prav na gosto, da sem bila res fletna. Kar trikrat sem se pogledala v ogledalo. In veste, kaj mi je prišlo na misel? Kaj pa vem, odkod je prišla ta misel. Zaželela sem si, da bi umrla. Si predstavljate? Mislila sem si: Tone bi me bil takšne res vesel.« Zopet je prijela vrečki in naredila nekaj korakov. »Morda bi mi pa Tone rekel: “Ja, kakšna pa si?” Pri njem nikoli nisi vedel, kakšne se bo znebil. Ampak meni je bilo tako prijetno. Kot da me res čaka, sem čutila, kot da sva se res srečala.«
»Seveda se bosta srečala!«
»Tudi vi tako mislite?«
»Prepričan sem, da vas čaka,« ji je pritrdil, pa ne iz vljudnosti.
Za nekaj trenutkov je na njenem obrazu zasijal poseben izraz. Kot da je bil majhen odsev tega, kar se zadnje čase dogaja v njej. In, kot da se je tega še sama prestrašila, je naglo dvignila vrečki. »Joj, kako sem se zaklepetala!« se je začudila. »Pa kaj potem! Ura ni moj gospodar.«
Zopet je naredila nekaj korakov, pa se brž vrnila. »Samo to sem hotela reči: sosedove tri so mi prinesle veliko sonca, kot ga že dolgo ni sijalo v meni in v naši hiši.« Umolknila je in kar nekaj časa se jima je zdela tišina prijetnejša od pogovora. »Te sosedove tri!« je nato zamišljeno dejala in se napotila proti domu.
Lojze je že dolgo ni videl hoditi tako mladostno. Morda zato, ker jo je prevzela lahkotnost njenega sveta, ali pa je želela čimprej stopiti v toplino, ki so ji jo prinesle sosedove tri.

J. Jarc - Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 1 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.