Stric, kje si?

Že drugi dan dežuje. Tudi shladilo se je. V takšnem vremenu sem rada v hiši na toplem in likam, pospravljam ali pa berem. Tokrat pa mi je med brisanjem prahu prišla pod roke škatla, polna starih fotografij. Usedla sem se za kuhinjsko mizo in jih počasi, eno za drugo, začela ogledovati.
Zastrmela sem se v mlad obraz smejočih oči, v lep bel nasmeh in v brezskrbno mladost, ki je vrela iz fotografije.
Mladenič dvajsetih let je bil zelo podoben mojemu sinu. Pa tudi skoraj istih let sta prav sedaj. Se tako v mojem sinu nadaljujejo njegovi geni?
Ko se je začela druga svetovna vojna, ni imel niti dvajset let. Vojna, le kdo si je je želel? Tudi on, ki je bil tako poln moči, načrtov, ne. Pa kljub temu ga je doletela ista usoda, kot mnogo drugih slovenskih fantov in mož. Ni bil na pravi strani, zato je bil preganjan, odpeljan v taborišče, od tam pa bogve kam. Kmalu se je za njim izgubila vsaka sled. In ko se je po koncu druge svetovne vojne vse poleglo, ga ni bilo od nikoder in vesti o njem, da bi ga kdo videl, tudi ne.
zgodba1 11 2015Velikokrat se v mislih mudim pri njem in se sprašujem: »Kje si, stric? Ali si vedel, da je eden tvojih bratov umrl v taborišču, ker ga je izdalo zdravje; da je najstarejši, ki se je že vračal s Koroške, k sreči slišal besede, da jih peljejo na morišče, in jim verjel ter še pravi čas pobegnil z vlaka in si tako rešil življenje. V tujini je preživljal preostala leta in dočakal več kot osemdeset let? Tudi tvoj oče si ni upal domov in se je šele več let po vojni vrnil k svoji družini. In vse bi se lahko umirilo, če ne bi ves čas viselo v zraku vprašanje, kje si ti.
Mineva že sedemdeset let, odkar si pogrešan, pa še vedno ne vemo, kje počiva tvoje telo . Kdo nam bo odgovoril na to vprašanje? Kdo nam bo razložil, zakaj si tudi ti moral dati življenje, ne da bi ti bila dokazana kakšna krivda?
Koliko bratrancev in sestričen bi imela več, če bi ti pustili živeti, če ne bi bilo te nesrečne vojne, ki je povzročila toliko gorja, trpljenja, uničenja, bolečine, uničenih življenje in razseljenih družin ter zamolčanih in prikritih grobišč.
Žalovanje za tabo se še nadaljuje, saj ne vemo, kje si pokopan. Če bi takrat ostal živ, bi imel zdaj že častitljivih devetdeset let, če bi jih dočakal. Verjetno bi umrl naravne smrti in naše žalovanje bi bilo čisto drugačno, brez občutkov krivde, sramu, jeze in bede, brez iskanja kraja in časa ter vzroka tvoje smrti.
Kako težko so zmogli sprejeti dejstvo, da te ni več, tvoja mama, oče, sestre in brata, ki sta še ostala. Si predstavljaš, da je moral tvoj trinajstletni brat takoj po koncu vojne trdo delati, da so spet postavili streho na požgano domačijo, in finančno poskrbel za mamo in sestre, saj si je vaš oče šele več let po vojni upal priti domov? Kako veliko breme mu je bilo naloženo na mlada, šibka ramena! Pa je zmogel! Kljub temu, da so ga bolele opazke o belčkih in je bil vedno znova obravnavan kot drugorazredni državljan.
Lahko mi verjameš, da je njegov moralni čut za resnico zelo dobro razvit in že na daleč prepozna prevarante. Nikoli ne bo (in jaz tudi ne) volil nikogar, ki laže, krade in obrača besede, ki ne upa pogledati v oči in iskreno prositi odpuščanja za vse storjene krivice, ki so jih zagrešili on, njegovi starši ali stari starši. Noben komunistični poskus preoblačenja ga ne bo nikoli tako zavedel, da bi napačno volil. On ve, kaj je resnica, ker je predolgo živel v laži in ob tem moral biti tiho, če si je hotel rešiti življenje.
Tvoja sestra mi je večkrat, v začetku sicer zadržano, v novi Sloveniji pa že pogumneje odgovarjala na vprašanja o tej temi. Vendar nikoli z jezo na kogar koli. Ko sem jo nekoč vprašala, kako je zmogla preseči sovraštvo in željo po maščevanju, mi je odgovorila: “Vsak dan sem na oltar polagala prošnjo, naj Bog odvzame mojo žalost, jezo, bes, zagrenjenost in željo po maščevanju. Prosila sem, naj mi podeli moč za odpuščanje, da sem vsak dan znova prosila tudi za krvnike in morilce, ki so bili samo ljudje, prosila sem za obe strani – za trpeče in za rablje. In če vso svojo notranjost iskreno položiš pred Jezusa, potem lahko s Križanim vstaneš novi dan rešen vseh spon in vezi.”«
Dragi stric! Tvoje lepe, vesele in iskrene oči me gledajo s fotografije in v njih ni strahu pred prihodnostjo. Tak si verjetno še sedaj, ko nas gledaš iz nebes. Verjetno prosiš za nas, da si bomo zmogli izprositi milosti, ki nam bo dala moči, da bomo lahko odpustili vsem, ki nas bodo iskreno prosili odpuščanja, ne s figo v žepu ...
Res je, vsi prizadeti močno trpimo. Verjetno pa najbolj trpijo še živeči krvniki. Zanje bi morali še posebej prositi milosti, da bi zmogli priznati storjena grozodejstva in iskreno prositi za odpuščanje. Vsak posebej, saj tukaj ni kolektivne odgovornosti, za katero so se skrivali v komunizmu.
Povedati resnico in prositi odpuščanja, samo to, saj evangelij uči: Resnica vas bo osvobodila.
In sedaj je čas za resnico, za nov dan, za novo upanje in čas za pisanje nove, prave zgodovine. Vse se spreminja, prihaja na novo, le tvoj lepi, nasmejani obraz ostaja isti na veke.
Katarina

Ognjišče (2015) 11, str. 18

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh