Pozdrav miru

»Bravo, Tina, bravo, Tina!« je donelo iz otroških grl, da sem pohitela v dnevno sobo pogledat, kaj se dogaja. Vsi so bili tako zagledani v veleslalomsko vožnjo naše odlične smučarke, da me niso niti opazili. Tudi sama rada pogledam smučarijo, pa sem imela opravka s kuhanjem nedeljskega kosila, zato me je na tekmo opozorilo šele navdušenje domačih navijačev. Ker je bilo v kuhinji “vse pod kontrolo”, sem se za nekaj minut pridružila ogledu tekme.
Tekmovalke so se hitro vrstile in vsaka, ki je šla na progo, je bila favoritka, ki lahko prevzame vodstvo.
zgodba1a 02 2013Ko je ena od tekmovalk srečno prismučala do cilja in prehitela svojo predhodnico, ki je tako izpadla iz prve trojice najboljših, je izpadli podala roko. Športni reporter je komentiral: »Kot kaže, so včerajšnje jezne, ostre in žaljive besede pozabljene. In verjetno sta si tudi podali roke v spravo, vsaj tako je videti z njunih obrazov. Sedaj bosta lahko spet neobremenjeni nadaljevali tekmovanja na belih strminah in se trudili od sebe dati vse, kar znata in zmoreta.«
Podali sta si roko sprave in miru. Tako kot mi vsi, ki smo pred dobro uro prišli od nedeljske maše. In ravno danes smo bili pred pozdravom miru nagovorjeni: »Podajte roko sprave vsem, ki so okrog vas. Podelite jim svoj mir, odpuščanje in to sprejmite tudi od njih. V mislih pa podajte roko svojega srca tudi vsem tistim, ki so predaleč, da bi jih dosegli, in ki so mogoče tako daleč zato, ker z njimi še nismo uredili svojih odnosov, čeprav si to želimo ali se za to trudimo.«
Ob tem sem se spomnila dogodka izpred mnogih let. Cerkev se je že napolnila in samo tu pa tja je bil še kakšen prostor v klopi. Počasi je po cerkvi stopala gospa in ogledovala, kje je še kakšno prazno mesto. V klopi pred nami je bilo eno, dve klopi pred nami pa kar dve prazni mesti. Ampak ne – gospa si je izbrala našo vrsto! Čudno se mi je zdelo, da si je želela sedeti ravno v naši vrsti, čeprav je bila polna. Vseeno smo se vsi pomaknili k zidu in ji naredili prostor. Le zakaj je to storila?
Prišli smo do pozdrava miru. Takrat pa sem videla, zakaj gospa ni sedla kam drugam. Gospa je najprej hitro podala roko meni. Ni se ozirala, ni se rokovala z drugimi, stala je in mirno čakala. Ko sem podala roko vsem, ki sem jih dosegla, sem se obrnila k njej in se ji nasmehnila. Še enkrat mi je podala roko, vsa nasmejana mi jo je stisnila, kot da je ne misli več izpustiti.
Pozneje sem zvedela, da je bila ta gospa poznana kot ženska, ki se ne razume z nikomer iz svoje vasi. Verjetno je prav zato izbrala prostor, kam bo sedla, da bi lahko vsaj nekomu podala roko. In meni jo je lahko.
Kako vsi hrepenimo po sprejetosti, prisrčnosti in ljubezni. Nismo vedno sposobni to vračati, dajati ali izkazovati. Vendar nismo srečni, če nismo v prijateljstvu z Bogom, ki se uresničuje v prijateljstvu z ljudmi.
Katarina

Ognjišče (2013) 02, str. 22

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh