»Saj je še otrok!«

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica ...
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila ... »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
zgodba3 04 2013»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah ...« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje ... Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil ...«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že ... Toda ti ... Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi ... sčasoma ... Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar ... Tako otročji je še ... Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo ... Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati ... In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo ... Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino ... Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo ...«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...
Eva Slivka

Ognjišče (2013) 04, str. 32

Zajemi vsak dan

Ljubiti drugega pomeni ravnati z njim kot s samim seboj, mu želeti vse, kar želimo sami sebi.

(Thomas Merton)
Sobota, 16. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh