Pogovor z Marijo

Pozdravljena, Marija, mati učlovečene Besede, Jezusa Kristusa, in moja zvesta prijateljica, zaupnica, priprošnjica in tiha spremljevalka.
Prišla sem k Tebi, da se v tihoti cerkve zazrem vate in v nekaj minutah popolne tišine zrem ne samo v Tvoj prelepi obraz, ki je delo človeških rok, ampak tudi, da se približam Tvojemu ljubečemu srcu, ki je meni in vsem, ki si to želimo, nenehno materinsko odprto. Prišla sem pred Te, Marija, kot nebogljen otrok, ki se že ob misli, da je mama doma in ga čaka, počuti lepo.
Po nekaj minutah tihe povezanosti najinih src zaslišim korake, pa še ene ...
zgodba1 05 2016
Tudi danes, tako kot pred vsako sveto mašo, se začne molitev rožnega venca. Ni nas veliko, ki si želimo biti povezani s Tabo v občestvu prav preko te, Tebi tako ljube molitve. Na več krajih po svetu si se prikazovala, ponavadi najbolj preprostim, in jih prosila za molitev rožnega venca. Te, tako preproste, a tako bogate molitve. Saj so najlepše prav preproste stvari, za katere si mora človek zavestno vzeti čas: za jutranjo zarjo in roso, za opoldanski pozdrav Mariji, za večerno zahajanje sonca in za pogled v nebo, posuto z zvezdami ...
Danes smo si vzeli čas tudi zate, Marija, da te v najlepšem mesecu, mesecu maju, počastimo s šmarnično pobožnostjo.
Odpiranje vrat je pogostejše, ljudje vstopajo in polnijo cerkev v večjem številu kot na običajne delavnike. Na koncu se vsuje še gruča otrok, ki so zunaj čakali do zadnjega hipa, da se sveta maša začne.
Še zadnja pesem se zasliši, preden se razidemo. Jaz pa tiho obsedim in si jo še enkrat tiho prepevam: “Veš, o Marija, moje veselje? Veš moje želje? Ljubil bi te! Zmeraj pri tebi ... Drugega nimam, srce mi vzemi ... tebi ga dam ... Ti si ga vnela, zate gori ... ti ga ohrani, hudega brani, reši ga ti.”
Med tihim prepevanjem se moje misli preselijo v sosednjo župnijo, v čas misijona, kjer sem poslušala predavatelja, ki nam je znal na zelo lep način približati Tvojo molitev.
Svoje poslanstvo duhovnika sedaj opravlja na Kozjanskem. Pri obisku bolnikov na prvi petek je prišel do žene, ki živi daleč od cerkve, visoko v hribih. Ne more več delati, samo toliko še ima moči, da poskrbi sama zase, da ni v breme drugim.
Iz svojega skromnega domovanja pride na sonček, sedi pred hišo in gleda v dolino. Pa jo duhovnik nekoč vpraša: “Kaj pa počnete danes, ko je tako lepo sonce?”
“Ne moram več delati. Nič ne delam, samo sedim tukaj. Hvaležna sem Bogu, da se lahko grejem na soncu in celi dan molim rožni venec za vse tiste, ki se v dolini pod mano vozijo po cesti. Samo to še lahko delam.”
Duhovnik takrat in mi zdaj, ko smo to slišali, smo lahko samo obnemeli. Žena v svoji skromnosti niti ne ve, kako veliko delo opravlja za vse nas, ki se tisti dan vozimo in hitimo po cesti. Bogu in Tebi, Marija, hvala za take ljudi.
Bogu hvala tudi za našega krajana: že od malega je bil navajen, da rožni venec moli kleče. Kljub letom, boleznim, poškodbam in bolečinam še vedno moli rožni venec na kolenih.
Marija, si ga zato obvarovala nesreč? Le kdo drug je bedel nad njim, ko se je pri delu v gozdu splašil konj in ga vlekel za sabo? Kdo je takrat posegel vmes, da je roka spustila uzdo in je ranjen v nezavesti obležal, konj pa je prestrašen in podivjan galopiral domov. Marija, ti si vodila in izbrala prave ljudi in jim dajala moči in znanja, da so pravilno pomagali. Prvim, ki so ga našli, reševalcem, ki so pravočasno prišli, in potem osebju v bolnišnici. Ti si bila tista, prepričana sem, ker njegova ura za odhod še ni prišla. Ti pa si ga hotela nagraditi za vse njegove kleče premoljene rožne vence.
In kaj je naredil po več mesecih okrevanja, ko je komajda lahko šele kratek čas stal pokonci? Zopet je, še ves v povojih in v mavcu, pokleknil in molil. In tako moli še danes.
Marija, zahvaljujem se ti za take ljudi, ki jih je še mnogo, mnogo po svetu in pri nas in so nam v spodbudo. Zahvaljujem se ti, ker si naša ljubeča mati, h kateri se lahko vedno zatečemo. Dokler imamo Marijo in radi molimo rožni venec, nismo nikoli sami in imamo vedno kaj početi in s tem nekomu nekaj dobrega dati – pa čeprav ležeč na bolniški postelji.
Hvala ti, Marija!
Katarina

Ognjišče (2016) 05, str. 24

Zajemi vsak dan

Govorjenje te razodeva: blago sodimo po barvi, vino po okusu, rože po vonju, človeka po govorjenju.

(Mirko Mahnič)
Petek, 24. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh