Nergava ženska

“Našla je svoj mir med zvezdami,” so zapisali v osmrtnici.
Upam, da res, kajti življenje ji ni prizanašalo. Pravzaprav ni šlo toliko za to, da bi bilo njeno življenje polno tegob in žalosti, h kroničnemu nezadovoljstvu je največ prispevala njena izrazito negativna naravnanost. Tudi tedaj, ko bi se lahko odpočila od dela in oddahnila od skrbi, je kar naprej premlevala o problemih - tistih, ki so bili že mimo, in onih, ki se bodo šele pojavili, kajti v sebi je bila prepričana, da se bodo. Tudi če na obzorju ni bilo nobene težave, jo je znala ustvariti. Če drugega ne, si je najkasneje v oktobru delala skrbi s tem, kdo ji bo pozimi odmetal sneg izpred hiše. V maju, ko je bilo malce prevroče za pomlad, je že tarnala, da to leto zaradi suše in vročine ne bo na vrtu nobenega pridelka. Bila je mojstrica v odkrivanju temnih plati življenja in izvedenka v nerganju, zato ni čudno, da so ji skrbi in nejevolja zastrle pogled na vedrejšo plat življenja.
zgodba2a 05 2016Dokler je še mogla, se je rada odpravila po vasi in poklepetala z vsakim, ki si je vzel čas zanjo. Zadnje čase, ko je noge niso več ubogale, si je namestila stol pred hišo in čakala, da pride kdo mimo, da rečeta kakšno besedo, ker se ji bo potem dan zdel malo manj dolg.
Rada sem jo imela, njenim kroničnim skrbem in nerganju navkljub. Globoko v sebi je bila nesrečna ženska, obdana z leti, izkušnjami in spomini namesto s svojci. Nikoli nisva razpredali, zakaj je tako naneslo, a vseskozi sem imela občutek, da zaradi tega nosi globoko v sebi dolga leta zatajevano bolečino.
Ne vem, kdaj mi je prišlo v navado, da sem jo vsako poletje, ko sem v njeni bližini preživljala več časa kot sicer, vsaj enkrat obiskala. Vselej me je sprejela z vidnim zadovoljstvom in še preden sem utegnila sesti, je že spraševala, kaj mi lahko ponudi. Ponavadi sem se odločila za kavo, ker je bilo veselje opazovati njeno vnemo pri pripravi tega napitka. Dobro sem vedela, da mi pri njej ne bo treba delati drugega kot poslušati in prikimavati. Ničesar drugega ni pričakovala od mene. Zadovoljila se je s pozornim poslušalcem, pred katerega je lahko razprostrla svojo paleto problemov in težav, ki so ji grenili življenje, kajti življenje je težko, je rada poudarila. Ko sem jo takole poslušala, vso zavzeto od spominov in skrbi, sem nehote podvomila, da vse le ni moglo in more biti tako črno.
Samo enkrat sem jo skušala napeljati na vedrejšo plat, češ gotovo se ji je v življenju pripetilo tudi kaj lepega, je le odmahnila z roko, rekoč: “Kaj bi tisto, ko pa za lepim takoj pridejo težave, da si človek še oddahniti ne more od hudega. Ja, premlada si še, da bi razumela in tudi časi so sedaj drugačni,” je dodala, da bi podkrepila verodostojnost svojih tegob.
Saj, če bi z drugega zornega kota gledala na življenje, bi se ji verjetno marsikaj drugače obrnilo, sem sama pri sebi razglabljala, z njo pa o tem nisem razpredala, kajti kdo bi devetdesetletnici spremenil tok misli.
Lansko poletje je minilo, ne da bi šla do nje. Brez posebnega razloga in tudi brez tehtnega opravičila. Preprosto sem nekaj mencala, češ saj je še dovolj časa, saj grem lahko jutri, pojutrišnjem, no in na koncu sploh nisem šla. To nesrečno mencanje mi ni bilo v ponos. Ni šlo toliko za občutek neizpolnjene dolžnosti kot za nejevoljo nad tem, da sem opustila dejanje, pri katerem bi bil moj trud v primerjavi z zadovoljstvom nje, ki naj bi ji bil obisk namenjen, povsem zanemarljiv. Ko se je leto bližalo koncu, mi je prišlo na misel, da bi gospe poslala voščilnico. Zato, da bo vedela, da mislim nanjo, pa čeprav tega ne pokažem. V običajno voščilo sem vnesla še opravičilo za mojo nepozornost in obljubo, da bom zamujeno nadoknadila v prihodnjem letu.
Njen odgovor je bil kratek, le preprosto voščilo, kot smo jih bili vajeni pred leti. Vedela sem, da je v njem vložene več pozornosti kakor v marsikatero umetelno izpisano misel in željo. Pokazala je, da zna ceniti to, kar je narejeno iz srca. Pokazala je, da se v vsakem, še tako nergaškem in zakrknjenem značaju skriva kanček srčnosti.
Rafaela

Ognjišče (2016) 05, str. 44

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh