Maturantski izlet

To je zgodba iz mojih mladih let. Bližal se je konec šolskega leta in v zadnjem letniku gimnazije je bilo čutiti vsak dan večjo napetost. Eni so še hiteli popravljat ocene in reševati, kar se je še rešiti dalo, drugi, bolj pridni ali bolj nadarjeni, ki te skrbi niso imeli, pa so že delali načrte za počitnice in še bolj za vpis v višjo šolo. Vsi pa so komaj čakali na maturantski izlet. Odpravljali so se na kratko potepanje po Češki, česar so se izredno veselili. Trije brezskrbni dnevi po štirih letih drgnjenja gimnazijskih klopi! To so si res zaslužili. Njihovi starši so radi segli v denarnice in temu, kar so nekateri privarčevali, še kaj dodali.
zgodba1 07 2016Na to veselo doživetje so se pripravljali vsi razen Janje. Ona se je že sprijaznila s tem, da se izleta ne bo mogla udeležiti. Pred leti se je smrtno ponesrečil oče. Poleg matere in nje ter še komaj dveletnega bratca je zapustil nedokončano hišo in nekaj dolgov. Z mamino plačo so komaj shajali. Živeli so kar se da skromno, da so lahko odplačevali kredit. S pomočjo sorodnikov je mati dokončala prvo etažo hiše, da so bili vsaj na svojem. Niti pomisliti niso smeli na kakšne posebne izdatke, zato je že od vsega začetka prekrižala misel na maturantski izlet. Njej je bila glavna skrb, da bi z odliko maturirala in se vpisala na pravno fakulteto. Vedela je, da bo kljub štipendiji, ki so ji jo odobrili v maminem podjetju, šlo zelo na tesno, vendar si zaradi tega ni delala skrbi, saj je bila vajena skromnosti.
Profesorica matematike je že nekaj dni opazovala tri dijakinje, ki so tiščale glave skupaj, se šepetaje pogovarjale in pogledovale proti Janji. Vse tri so bile iz dobro stoječih družin, vedno lepo oblečene, skratka, videti je bilo, da pri njih doma denarja ne manjka. Sicer pa so bile kar v redu učenke, čeprav so se vedno držale malce zase. Niso bile vzvišene nad drugimi, včasih pa se ji zdelo, da postajajo nekoliko domišljave.
»Ah, saj jih bo življenje že postavilo na trdna tla,« se je večkrat sama pri sebi nasmehnila ob spominu na leta, ko je tudi ona mislila, da je najboljša in najbolj pametna. »Kaj neki naklepajo?« se je vpraševala ob pogledu na tisto trojico. »Da morda ne mislijo kaj ušpičiti Janji zdaj, na koncu,« jo je zaskrbelo. Sicer ji niso storile nič žalega, večkrat pa je opazila njihove zavistne poglede, ker je Janja vedno bila najboljša v razredu.
Bilo je ob koncu šolske ure, ko je Tanja, ena od te trojice, prosila za besedo. »Me tri bi rade nekaj povedale,« je pokazala na sošolki.
»Kar stopite vse tri pred tablo, samo nobenih neumnosti, prosim!« je malce v strahu rekla profesorica.
»Nič takega nam ne roji po glavi, rade bi povedale nekaj lepega,« je veselo odvrnila Tanja in pomignila sošolkama in vse tri so stopile pred tablo. Razred je utihnil in oči vseh so bile uprte vanje.
»To, kar bi vam rade povedale, je povezano z našim maturantskim izletom,« je spregovorila Tanja. »Gremo vsi, razen Tanje, ker pač nima denarja. Pa smo se me tri odločile, da nekaj denarja damo me, vas pa prosimo, če je kdo od vas pripravljen še kaj prispevati. Bilo bi grdo, če pozabili, koliko je nam vsem v teh štirih letih pomagala Janja. Ni ga med nami, kateremu ne bi Tanja kdaj priskočila na pomoč in če kdo, si Janja ta izlet najbolj zasluži. Ni ona kriva, če so pri njih doma bolj na tesno z denarjem, saj vemo, da je zgodaj izgubila očeta in je ostala sama z mamo in bratom. Mislim, da smo ji zdaj dolžni pomagati. Sklenile smo: če Janja ne gre, tudi me tri ne bomo šle,« je zaključila in šlo ji je na jok. V trenutku je nastala grobna tišina. Vse oči so bile uprte v Janjo, ki so jo Tanjine besede ganile in se je tresla od presenečenja.
Kmalu pa je nastal vesel vrišč. Vse tri sošolke so trepljali po ramah, objemali Janjo in vsi so ji zagotavljali pomoč.
Profesorica kar ni mogla priti k sebi: tako, kot so jo danes presenetila ta tri dekleta, ki jih je imela za domišljavke, je še ni nihče. In prav sram jo je postalo, da se tega ni domislila ona, da bi šla zbirat denar med svojimi sodelavkami in sodelavci v zbornici, ampak so se tega spomnili mladi ljudje, za katere ni niti v sanjah pomislila, da je v njihovih srcih toliko dobrote in solidarnosti.
Spoznala je, da je ta razred v teh štirih letih postal ena velika družina. Stopila je med nje in prijela Janjo za roko, jo peljala pred tablo in rekla: »No, Janja, zdaj imaš pa še ti besedo!«
Hitro si je obrisala solze, zajela sapo in zaklical: »Hvala, zelo vas imam vse rada!« in se brž pomešala med nje.
Profesorica je tiho zapustila razred in pustila razigrano in srečno mladež, bogatejša za dragoceno spoznanje. Zdaj je začutila, da so nauki, ki jih je štiri leta sejala v ta mlada srca, obrodili sad dobrote, ki jo bodo ti mladi ljudje delili in jih bo osrečevala vse življenje.
Anica Kumer

Ognjišče (2016) 07, str. 24

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh