Ustvarjalne počitnice

Seveda vsi komaj čakajo, da gredo na morje, saj kakšne pa bi bile počitnice brez morja! Če je na vodi še tobogan, je sploh super. In seveda vsak večer sladoled , kadar je sreča, tudi kakšen čarovnik. Tega res noben malček noče zamuditi. Tudi moja dva mala ne. Lansko leto se nikakor nista mogla zmeniti, kdo od njiju plava bolje. Miha je trdil, da plava dlje, Jaka pa, da je hitrejši.
O tem sta se prerekala kakšen dan ali dva, ko sta počitnice nadaljevala pri meni, potem je bilo morje pozabljeno, pa čeprav sva se z njuno mamo dogovorili, da bodo igrače pozabili doma in so tudi jih. Nepredstavljivo, pa komaj sedem in pet let sta stara!
Kaj bosta pa delala, sta bila razočarana, kot da bi se jima podrl svet.
Toda babica zna pričarati drugačen svet, tak iz nekdanjih časov, ko je bilo zabavno tudi brez igrač. Mislim kupljenih, kajti moja fanta nista mogla skriti navdušenja, ko jima je stric Joza, kakor kličeta mojega soseda, pokazal, kako se iz navadne palice in vrvice naredi lok. Drugega so sestavili kar skupaj. To sta bila ponosna, ko so puščice letele po travniku!
zgodba2 09 2016Potem smo tekmovali v pobiranju krompirja. Miha, ki je že šolar, je pripomnil, da so sedaj poletne in ne krompirjeve počitnice, toda na njivi kljub temu ni hotel zaostajati za Jakom, ki se je od vneme kar potil. Zmagovalca se ni dalo določiti, ker je Miha pobiral samo debele krompirje in ne bi bilo pravično meriti rezultata ne po teži niti po številu krompirjev. Bo treba drugo leto pred tekmo določiti pravila. Ampak če čisto dobro premislimo, smo bili zmagovalci vsi, saj je bil pobran ves krompir, zato smo si naslednji dan za nagrado lahko privoščili krajši izlet.
»To je sprehod, ne pa izlet,«je protestiral Miha, ko je ugotovil, da bomo šli kar peš.
»Dobro, pa sprehod,« sem popustila.
Ampak ko sta fanta zagledala dva konja in zraven še žrebička, je bilo vsem trem čisto vseeno, kako poimenujemo naše potovanje, ki smo ga morali nato ponavljati vsak dan.
Kot je bilo treba skoraj vsak dan na žerjavici peči krompir.
Ja, priznam, kar nekaj časa in tudi kakšnega pomočnika sem rabila, da sem se spomnila, kako se igra ristanc in kako se krade zemlja. Ko pa sem enkrat osvojila pravila iger iz moje mladosti in jih razložila fantoma, se do konca počitnic nista naveličala poskakovati in risati črt po zemlji. Če smo se hoteli igrati kdo se boji črnega moža, smo potrebovali družbo. Maja in Simon, ki sta prav tako počitnikovala pri babici, sta se rada pridružila mojima fantoma. To je bil živ žav na našem dvorišču!
Sprva je kazalo, da bodo večeri problematični, kajti doma niso ostale samo igrače, temveč tudi knjige. In kako naj sedaj babica pred spanjem bere pravljice?
»Saj pravljice se lahko tudi samo pripoveduje,« sem jima razložila.
»Ja, in kje so potem pa slike,« je zanimalo Jaka.
»Sliko si ustvariš v svoji glavi.«
Fanta sta samo debelo pogledala. Ko sem pričela na glas obujati spomine na Perto, hudobno staro babo, v katero sem kot otrok tudi sama verjela, je njuna domišljija kaj hitro začela ustvarjati podobe. Perta je živela čisto blizu naše hiše (Perta je namreč vedno domovala v bližini otroka, ki mu je bila pravljica namenjena).
»V bregu za hišo ima votlino in podnevi se skriva v njej, zvečer pa gre po vasi in skozi okno opazuje, kaj delajo otroci. Če nagajajo ali si, denimo, pred spanjem nočejo umiti zob, si to zelo dobro zapomni.«
»In potem?« je vprašal Miha.
»Potem, ja, potem pa Perta razmišlja, kaj bo naredila naslednjega dne,« nisem vedela, kako bi se izmazala, kajti pozabila sem že, kako gre zgodba naprej.
Miha pa je vztrajal: »Kaj je pote naredila naslednjega dne?«
»To bomo videli jutri, ker se Perta zdaj še ni odločila.«
Tako nekako so tudi mene nekdaj vodili za nos.
Večer za večerom smo razglabljali o Perti, kajti v bregu za hišo je čisto zares votlina, za katero sta fanta, jasno, že vedela. Od tu do bujne domišljije pa je samo še korak.
O računalnikih in televiziji pa nič. Ker zanju ni bilo časa.
Ko smo se nato med letom pogovarjali o počitnicah, je fantoma hodila po glavi Perta, pa lok in konji, spomnila sta se ristanca, morja pa nista omenjala. Pravita, da komaj čakata, da prideta spet k meni in nobeden od njiju ne omenja, da bo s sabo prinesel tudi igrače.
Rafaela

Ognjišče (2016) 09, str. 44

Zajemi vsak dan

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

(Alojz Rebula)
Ponedeljek, 20. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh