Roke

Kot najstnica sem se vedno jezila čez svoje roke; preveč so kmečke, nobene elegance ni na njih. Prsti so kratki in debeli. Nohtov ne morem nikoli tako oblikovati, da bi mi ugajali. Dlani so kot lopate. Mezinec se uvija navznoter in je prav neugleden. Vse na mojih rokah je neugledno. Skrivaj sem opazovala sošolke in jim zavidala dolge, aristokratske prste, nežne dlani in umetelno oblikovane nohte vseh mogočih vzorčkov, prste, ki znajo nositi raznovrstne prstane. Primerjala sem svoje hrapave dlani s tistimi kot puhek mehkimi, nežnimi, galantnimi. Prsti, ki poleg mehkobe nosijo s seboj še izbrano fineso, pridih visokega sloga, prefinjeno eleganco ... Sanje. Moje pa so take kot njegove: moške, nespretne in tako zelo zemeljske.
zgodba3 11 2016Kolikokrat sem ga opazovala: sklonjen nad brazdo z rokami v zemlji. Premetaval je grude in preobračal zemljo s tako ljubeznijo. Vneto je tolkel po grudah z motiko, da je razrahljana zemlja objela mlado rastlinico. In potem je potrpežljivo čakal rastí. Veselil se je dežja, ki je močil njegov pridelek in ga množil. Kot otrok navdušeno je pobiral plodove. Skrbno jih je polagal v zaboje: da se bučke ne obtolčejo, da čebula ne bi zgnila, da se zel ne pomečka... O sortah je govoril s prodajalcem v semenarni, o letini s sosedo, skrbi je zaupal prijatelju, najgloblje pa ženi. Z njo je zadnja leta tako mirno živel: v dobrem in slabem, v zdravju in bolezni. Ni imel velikih želja. Drobne je vpletal v svoje molitve. Spokojno je živel svojo sedanjost, ves čas zazrt nekam naprej, navzgor ...
Svežina nekega poletnega jutra je zamrznila. Za trenutek je svet stopil s tečajev. Zarezalo je, dvakrat je pokašljal, nato se je sesedel. Za zmeraj. Paniko smo hitro odgnali. Pomoči ni več. Začelo se je odhajanje. Poslavljanje. Trenutki, ki bolijo in za katere želiš, da bi jih bilo čimprej konec in istočasno hrepeniš po tem, da bi trajali dolgo, dolgo, ker predobro veš, da nosijo v sebi skrit nikoli. Nikoli več. Nikoli več nasmeha, nikoli objema ... Odhajajo zgodbe, odhaja mož, o katerem nisi slišal slabe besede, odhaja zgodovina... V to odhajanje vstopa jok, čudni klici nemoči, preoblačenje mrliča, nežne kretnje ljubezni in spoštovanja, nerodne geste v nevsakdanji situaciji in ... podoba njegovih sklenjenih rok, ovitih z rožnim vencem.
Še dolgo potem jih iščem. Njegove roke. Iščem ... Poskušam si prislikati podobo teh zlatih rok, poskušam nasanjati, kakšen je bil njih objem, poskušam ugledati njegove kretnje, spet videti okorne prste, vse zamazane s prstjo, ki samozavestno primejo za knjigo in slišim glasno branje z zanosom in vdanostjo. Še dolgo mi solze meglijo pogled, ko brskam po spominu in iščem roke, ki jih tako pogrešam. Ne oči, ne obraz, ne smeh... Roke. Kot obsedena se spravim na stare fotografije. Malo jih je. Na njih je on, cela njegova postava: majhen, dobrodušen. A roke? Na nobeni fotografiji jih ni, nikjer tako izrazito, da bi lahko, osvobojena svoje stiske, rekla: To so njegove roke, take, kot se jih spomnim. Nikjer jih ni. Nikoli več postaja vedno bolj zaresen. Nikoli več.
Dvignem pero, da bi zapisala še poslednji nikoli več. In jih zagledam: njegove roke. Moje.
Sonja

Ognjišče (2016) 11, str. 72

Zajemi vsak dan

Človek je ustvarjen po Božji podobi in mora sodelovati s Stvarnikom pri dopolnjevanju stvarstva in zaznamovati zemljo z duhovno podobo, ki jo je sam prejel.

(bl. Pavel VI.)
Nedelja, 19. November 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh