Friderik Baraga

* 28. junij 1797, Knežja vas, † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA

Baraga Friderik1»Moj sin! Pomisli resno: čemu si na svetu, kam greš? Ne pozabi, da živiš le enkrat. Življenje ti je bilo dano, da umreš na tem svetu. Le za kratek čas smeš ostati na zemlji. Resnično srečen boš le v nebesih, če boš vselej ubogal Boga, mu vdano služil in ga prisrčno ljubil. Če ne boš ravnal, kot naroča Gospod, če ga ne boš ubogal, če ga boš naprej žalil, boš za to trpel pozneje. Siromak boš vržen v večni ogenj. Premisli vse to. Varuj se greha, ljubi Gospoda, bodi mu vedno pokoren. Spomni se večkrat Jezusa: kot je ravnal on, ravnaj tudi ti, tako boš srečen. Zato pa, moj sin, prebiraj pogosto to knjigo. Tako boš, dobro poučen, delal dobro in se varoval greha. Friderik Baraga, Črna suknja.« Tako je kot skrbni oče nagovoril svoje ljubljene Indijance slovenski misijonar Friderik Baraga na začetku svoje v očipvejščini napisane knjige Katolik Enamiad (1850), v slovenščini Krščanski nauk za Indijance (Družina, 1997). Tega velikega sina našega naroda, ki že pre/dolgo čaka, da bi ga mogli častiti kot blaženega in svetnika, predstavljamo ob 150-letnici smrti.

“BOG TE NESI, SVETI FRIC!”
Življenje Friderika Barage je (do njegovega odhoda v misijone) v povesti Le eno je potrebno (to je bilo njegovo škofovsko geslo) podal pisatelj Karel Mauser. Rodil se je 29. junija 1797 v graščinici Mala vas pri Dobrniču. Pri krstu so mu dali ime Irenej Friderik, toda vedno se je podpisoval le z drugim imenom. Dve leti po Friderikovem rojstvu se je družina preselila v grad Trebnje, kjer je ob sestrah Amaliji in Antoniji preživel otroška leta. V času šolanja v Ljubljani (1809–1816) je stanoval pri svojem botru Juriju Dolinarju; njegova hčerka Ana je veljala za Baragovo zaročenko. Kot študent prava na Dunaju (1816–1821) se je seznanil s svetniškim redovnikom Klemenom Dvoržakom in ob njem se je odločil za duhovniški poklic. Kot diplomirani pravnik je vstopil v ljubljansko bogoslovje in 23. septembra 1823 je bil posvečen v duhovnika. Jeseni leta 1824 je postal kaplan v Šmartinu pri Kranju. Znal je prisluhniti ljudem, prestopil je ozke in mrzle pragove janzenizma, ki je slikal Boga kot strogega Sodnika, in vernikom na prižnici in v spovednici govoril o neskončnem Božjem usmiljenju ter zaradi tega prišel navzkriž s sobrati. V Šmartinu je spisal svoj znameniti molitvenik Dušna paša, ki je izšel leta 1830. Konec maja 1828 je bil prestavljen za tretjega kaplana v Metliko. Tudi tukaj se je z vso vnemo lotil dela: pridigal je o usmiljeni Božji ljubezni do grešnikov, veliko je spovedoval in ljudi navduševal za pobožnost križevega pota. Ljudje so ga imeli radi, duhovniki pa njegove gorečnosti niso cenili. Zaradi tega in spričo velikih potreb v misijonskih pokrajinah, je leta 1830 z dovoljenjem svojega škofa odšel v Ameriko. Ko se je poslavljal od Metlike, je eden od kaplanov zavpil za njim: »Bog te nesi, sveti Fric!«

“DO KONCA BOM OSTAL MED INDIJANCI”
Domovino je zapustil konec oktobra 1830, v Cincinnati je prispel sredi januarja 1831. Spomladi je v spremstvu škofa šel v naselje Krivo drevo Indijancev Otavcev, svojo prvo misijonsko postojanko, in si pridobil njihovo naklonjenost. Z njimi se je najprej ‘pogovarjal’ po tolmaču, hkrati pa pridno učil njihovega jezika in si začel sestavljati slovar in slovnico tega zelo težkega jezika. Konec leta 1832 je že izšel njegov otavski molitvenik. Septembra 1833 je odšel v novi misijon k Veliki reki (Grand River) ob obali Michiganskega jezera, kjer si je nakopal smrtno sovraštvo belih nakupovalcev živalskih kož, ki so Indijance zastrupljali z žganjem. Poleti 1835 ga je škof poslal med Indijance rodu Očipva na južni obali Gornjega jezera. Tam je ostal 32 let, vse do svoje smrti. Med več kot enoletnim potovanjem po Evropi in obiskom domovine (september 1836–oktober 1837) je zbiral denar za uresničenje svojih načrtov in iskal sodelavce. Jeseni 1843 se je preselil na novo misijonsko postojanko L’Ans, kjer je postavil indijansko vasico. 29. julija 1853 je papež Pij IX. imenoval Baraga za apostolskega vikarja in 1. novembra 1853 je bil posvečen za škofa. Izbral si je geslo Le eno je potrebno. Za sedež vikariata si je izbral mesto Sault Ste. Marie. Leta 1857 je bil njegov vikariat povzdignjen v redno škofijo. Maja 1866 je s papeževim dovoljenjem prenesel škofovski sedež v Marquette. Baraga se ni ustrašil naporov, ko je šlo za zveličanje duš. Začele so mu pešati moči. Na zasedanju škofov ZDA v Baltimoru ga je 7. oktobra 1866 zadela kap. Prepeljali so ga domov. Sledila je popolna onemoglost. Na predvečer praznika Svetih treh kraljev je prejel zakramente za umirajoče, 19. januarja 1868 pa je mirno zatisnil trudne oči.Baraga Friderik0

KNJIGE V SLOVENŠČINI, INDIJANŠČINI ...
Veliko moči je Friderik Baraga posvetil tudi pisateljskemu delovanju. Napisal je vrsto knjig v različnih jezikih, največ v slovenščini ter očipvejski in otavski indijanščini. Od knjig v slovenščini je najbolj znan molitvenik Dušna paša, ki ga je napisal leta 1826, natisnjen pa je bil leta 1830. Knjiga je postala tako priljubljena, da je do leta 1905 izšla v 17 ponatisih v skupni nakladi okoli 150.000 izvodov! Pred odhodom v misijone je napisal še dve knjigi premišljevanj, iz Amerike pa je svoje rojake obdaril s tremi knjigami (Premišljevanje štirih poslednjih reči, Zlate jabelka in Nebeške rože). Za svoje Otavce je že drugo leto svojega delovanja med njimi sestavil molitvenik (1832), ki je izšel še v očipvejščini (1837). Baragove knjige v indijanščini prehajajo od molitvenikov preko del z osnovnim verskim poukom do del moralno vzgojne vsebine. Njegovo osrednje delo v očipvejščini je (v uvodu omenjena) Knjiga razmišljanj (1850, Krščanski nauk za Indijance), ki prinaša razlago glavnih cerkvenih praznikov, božjih in cerkvenih zapovedi. V nemščini je napisal knjigo o značaju, navadah in običajih severnoameriških Indijancev, ki je bila natisnjena v Ljubljani (1837). Velike zasluge si je pridobil kot raziskovalec indijanskih jezikov. Sestavil je slovnico (1850) in slovar (1853) otavsko-očipvejskega jezika. Ko spoznavamo njegovo življenje in neutrudno apostolsko delo, je na mestu vprašanje: kdaj bo prištet med blažene. Škofijski postopek za Baragovo beatifikacijo se je pričel v škofiji Marquette, kjer je deloval. Leta 2012 je kardinalska komisija potrdila junaško stopnjo kreposti škofa Baraga in papež Benedikt XVI. je 10. maja 2012 odobril, da škofa Friderika Baraga odslej smemo klicati častitljivi Božji služabnik. Za njegovo beatifikacijo je potrebno le še priznanje čudeža na njegovo priprošnjo.
ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 1, str. 42-43

več o Frideriku Baragi na naši spletni strani

Zajemi vsak dan

Gospod, ti si moj Bog. Kajti bil si zavetje siromaku, zavetje ubožcu v njegovi stiski, zavetišče pred viharjem, senca pred vročino.

(prerok Izaija)
Nedelja, 19. August 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh