Michelangelo Buonarotti

* 6. marec 1475, vas Caprese, Toskana (I), † 18. februar 1564, Rim (I)

Navdih iz vere in Svetega pisma

Romarji, ki obiščejo Rim, vedno posebno pozornost posvetijo Sikstinski kapeli, ki bo kmalu stara 540 let (1475) in se imenuje po papežu Sikstu IV., znana pa je po tem, da v njej volijo novega papeža. Pozornost romarjev bo veljala slikam na stropu in veliki sliki z nazivom 'Poslednja sodba', ki zavzema celo steno. Vsa našteta dela so izšla iz rok velikega genija – kiparja, slikarja, arhitekta in pesnika Michelangela Buonarrotija, ki se je rodil na današnji dan.

Pri avdienci ob 500-letnici umetnikovega rojstva (1975) je papež Pavel VI. vernikom toplo spregovoril o tem velikanu. Poudaril je, da je vse Michelangelovo umetniško delo tudi veličasten spomenik duha, ki je živel iz svetega pisma. »Tega umetnika,« je dejal papež, »eni napadajo, da je v krščansko umetnost vnesel pogansko gledanje, drugi pa ga branijo, da je klasični in poganski umetnosti vdihnil vzvišenega krščanskega duha. To naj raziskujejo in ugotavljajo umetnostni zgodovinarji, mi se omejimo le na to, da priznamo veličino brez primere tega umetnika ter se spomnimo, da je bil v svojem čutenju globoko religiozen in katoliški.« Svoje čutenje je izpovedal v kipih in slikah, a tudi v svojih sonetih, ki so prav taki kot njegove umetnine v kamnu in barvah – človeško pristni, možati, trdi, a iskreni. Slovenci smo jih dobili tik pred koncem zadnje vojne v prevodu Alojza Gradnika. V enem sonetov (XIV.) pravi, da je bil njegov "porod le model nevažen", 'popolna stvar' pa je postal "šele ko v tebi sem bil prerojen".

Rodil se je 6. marca 1475 v mestecu Caprese blizu Florence (Firenze), kjer je bil njegov oče občinski predstojnik. Ko mu je služba potekla, se je družina vrnila v Florenco. Michelangelo je že kot otrok kazal veliko nadarjenost za slikarstvo in kiparstvo. Sam o sebi je zapisal, da je že z materinim mlekom pil "dleto in kladivo, s katerima je klesal like". Proti očetovi volji - poklic umetnika se mu je zdel sramoten! – je trinajstleten vstopil v delavnico slavnega slikarja Ghirlandaia, a je tu ostal komaj leto dni, kajti privlačilo ga je kiparstvo. Kiparska šola je bila v vrtovih tedanjega florentinskega mogočneža Medičejca Lorenza Veličastnega, ki je bil velik ljubitelj umetnosti. Tu je Michelangelo spoznal svet antike in duha humanizma, ki se je kazal v občudovanju lepote in moči človeka. Navdušil se je tudi za pesništvo. Postal je eden najboljših pesnikov svoje dobe, v svojih pesmih je iskreno izpovedoval, kar je čutil. Svoje pesmi iz mladih let je kasneje uničil, ohranili so se le soneti, ki so nastali po šestdesetem letu. V njih opeva duhovno ljubezen do vdove Vittorie Colonna, katero je spoznal, ko mu je bilo šestdeset let. O tej svoji ljubezni je zapel: ».Ljubezen čista hrepeni v višave / in srce izprevidno in možato / za ženske čar ne vnema strast hotljiva. / / Ta k zvezdam, druga vleče le v nižave, / ta v duši, druga le v čutilih biva..." Bil je vse življenje neporočen. Dejal je, da je njegova žena, za katero je žrtvoval vse, umetnost, otroci pa so dela, ki jih zapušča.

Mihelangelo ni bil prijetne zunanjosti in niti velik družabnik. Še mlademu je neki kolega v prepiru razbil nos. Najraje je bil sam in v samoti je premišljeval in snoval. Anekdota pravi, da je nekoč Michelangelo dejal slikarju Raffaelu: »Hodiš z velikim spremstvom kot kakšen vojvoda!« Rafaello pa mu je odvrnil: »Ti pa sam kot kak rabelj!« Prijateljev res ni imel veliko.

S prvimi deli, za katere je jemal snov iz antičnih legend (Speči Kupido, Pijani Bakh, Umirajoči Adonis), je opozoril nase. Njegovi kipi so kazali neverjetno življenjsko in umetniško silo. V svojem srcu pa je kljub humanističnemu gledanju na umetnost ostal zvest krščanski veri. Bil je velik občudovalec spokornega pridigarja Savonarola, ki je bičal moralno pokvarjenost tedanjega krščanskega sveta. Zaradi tega je bil leta 1498 obsojen na grmado. Michelangelo je bi! tedaj v Rimu, kamor ga je dve leti prej gnal neki notranji glas, ki mu je govoril, da bo le v središču krščanstva našel primerno ozračje, da kot umetnik izpove svoje krščansko gledanje na svet. Bolečino ob smrti prijatelja Savonarole je izrazil v nesmrtnem kipu Pietži, ki je od leta 1749 na sedanjem mestu v baziliki svetega Petra. Umetnino je začel ustvarjati kot triindvajsetletnik in jo končal v dobrem letu (1499). Ko so mu očitali, da je Marija na tem kipu premlada, je odgovoril: „Bila je brez greha, zato se sploh ni mogla starati."

V času, ko je živel Michelangelo, se je na papeškem prestolu zvrstilo kar 11 papežev. Služil je mnogim, najpomembnejšo vlogo v njegovem življenju pa sta imela Julij II. (1503-13) ter Pavel III. (1534-49). Julij II. je bil iz plemiške družine della Rovere. Bil je velik prijatelj umetnosti in okoli sebe je zbral smetano tedanjih umetnikov: arhitekta Bramanteja (ki je izdelal načrte za novo cerkev svetega Petra, ki so jo začeli zidati leta 1506, končali pa 1626, slikarja Raffaella Santija in kiparja Michelangela. Le-ta naj bi izdelal monumentalno zgradbo papeževega spomenika v cerkvi svetega Petra. Niti papež niti Michelangelo nista bila ravno genija, lepih manir; odločna in premočrtna moža sta se večkrat pošteno udarila, na dnu srca pa sta drug drugega le spoštovala. Michelangelo je papeževo naročilo z veseljem sprejel in brž je odhitel v Carraro, da odbere primeren marmor za kipe. Med njegovo odsotnostjo je ljubosumni Bramante pregovoril papeža, naj ne daje delati nagrobnika, češ da to ni dobro znamenje. Michelangelo se je ujezil in kljub prigovarjanju papeževih poslancev šel v Florenco. V Rim se vrnil leta 1508 in tedaj mu je papež naročil, naj poslika strop Sikst inske kapele. Michelangelo se je imel za kiparja in dela ni hotel sprejeti. »Saj imate Raffaella!« je dejal papežu. Vendar je papež vztrajal pri svoji zahtevi in umetnik je moral popustiti. Pod stropom Sikstinske kapele je dal postaviti oder in maja 1508 se je lotil dela. Več kot štiri leta je potem cele dneve - včasih tudi ponoči - preležal tam gori, z obrazom obrnjenim navzgor, da je skoraj oslepel. K njemu je smel dvakrat na dan samo služabnik s hrano, od časa do časa se je gori prikazal tudi papež, ki je nestrpno spraševal, kdaj bo končal. »Kadar bom utegnil!« je bil kratek Michelangelo. Delo ga je vsega prevzelo.

Iz njegovega vernega srca so vstajali veličastni svetopisemski prizori stvarjenja, prvega greha, liki prerokov in Sibile. 31. oktobra 1512 je dal podreti oder, naslednji dan, na praznik Vseh svetnikov, je bila v kapeli zahvalna pesem, potem pa so množice Rimljanov hodile občudovat silno umetnino.

Michelangelo je dokazal, da je tudi velik slikar. Tedaj pa je umrl Julij II. Z njim je Michelangelo izgubil prijatelja in zaščitnika. Dva papeža, ki sta bila iz florentinske rodbine Medičejcev, sta mu zaupala izdelavo nagrobnikov, toda bila sta preveč zahtevna in Michelangelove robustne figure jima niso bile všeč. Umetnik je veliko delal tudi v domačem mestu. V tem času je izdelal tudi kip Mojzesa za nagrobnik papeža Julija II. Kip mu je uspel tako zelo, da je baje Michelangelo Mojzesa udaril po kolenu in dejal: »Parla, Moise«) (Govori, Mojzes!) Kip je v rimski cerkvi svetega Petra v vezeh.

Ko je leta 1534 prišel za papeža Pavel III. iz rodbine Farnese, je umetnika spet poklical v Rim. Naročil mu je, naj na veliko steno za oltarjem naslika fresko 'Poslednja sodba'. Na steni s površino okoli 340 kvadratnih metrov je v sedmih letih upodobil Kristusa sodnika ter zveličane in pogubljene. Freska, ki so si jo lahko ljudje ogledali 1. novembra 1541, ni le Michelangelova največja mojstrovina, ampak tudi eno največjih del, kar jih je ustvaril človeški duh. Pravijo, da iz „Poslednje sodbe" veje duh strogosti, ki je vel iz pridig Savonarola. Mnogi so Michelangela grajali zaradi golote njegovih likov, kasneje so jih skušali 'obleči', umetnik pa ni videl v goloti, kakor jo je slikal on, nič slabega.

Silvester Čuk (članek v Ognjišču 04_1975)