Anton Medved

* 19. maj 1869, Kamnik, † 12. marec 1910, Turjak

Medved1"Medved je bil pesnik. Bil pa je kot človek in duhovnik zares čista duša. To potrjujem z vsem prepričanjem, ko mi nikoli ni najmanjše skrivnosti srca prikrival," pričuje v svojih spominih pisatelj Franc Saleški Finžgar, najbližji prijatelj Antona Med­veda, pesnika in dramatika, ki se ga spominjamo ob obletnici..

Njegova kratka, toda trnjeva življenjska pot se je pričela v Kamniku, kjer tudi čaka vstajenja. Rodil se je 19. maja 1869 v številni družini (od 11 otrok jih je živelo 9). Oče Alojzij, strog mož, je bil sodar ("Jaz delam ode, vi delate sode, moj o­če"), mati Barbara pa je bila globoko čustvena žena, velika lju­biteljica knjige. Anton je bil ves njen in materina zgodnja smrt (bilo mu je trinajst let) je za vedno ranila njegovo srce. Po ljudski šoli v Kamniku je v Ljubljani končal gimnazijo in po ma­turi vstopil v bogoslovje. Po vestnem študiju je bil 23. julija 1892 posvečen v duhovnika. Novo mašo je pel v kamniški pokopali­ški kapeli Na Žalah ob materinem grobu. Prvo kaplansko službo je dobil v Semiču. Med prijaznimi Belokranjci se je dobro poču­til in všeč mu je bila njihova govorica; vinorodni kraji pa so bili zanj huda skušnjava. Naslednje postaje so bile: Črnomelj, Šmarje, Bohinjska Bistrica, Trnovo/Ljubljana, Vače, Konjščica pod Kumom, Preska, Breznica. Dve leti na Breznici sta bili naj­lepši: ob očetovskem župniku je bil tako srečen, da ves čas ni čutil potrebe po alkoholu. Medved ni mogel preboleti, da škof ni uslišal njegove srčne želje, da bi nadaljeval bogoslovne štu­dije v Rimu in zaradi tega je večkrat zapadel v potrtost. "Če je ob taki priložnosti imel poleg sebe koga, ki mu je zaupal, se je kmalu umiril in ohrabril. Če ga ni bilo, je segel po ko­zarcu in tako skušal pregnati bolečino" (Finžgar). Zadnji dve leti je bil župnik na Turjaku, kjer je 12. marca 1910 nenadoma umrl. Ob pogrebu v Kamniku mu je izkazalo spoštovanje vse mesto.

Medved2Po svojem mehkem značaju je bil Anton Medved "rojen" pesnik. Pesniti je začel že v dijaških letih in prve pesniške poskuse je objavljal v alojzijeviškem domačem listu. V njih je opeval lepote svojega domačega kraja in se spominjal svojega otroštva. Pred javnost je stopil kot bogoslovec, ko je bil njegov učitelj Frančišek Lampe, ustanovitelj in prvi urednik Doma in sveta, v katerem je Medved objavljal svoje prve lirične pesmi. Največji vpliv nanj je imel Josip Cimperman, ki ga je šolal v pesniki ob­liki in jeziku ter ga uvedel v Ljubljanski zvon. Po sodbi Fran­ceta Koblarja je od Medvedovih pesmi, objavljenih v Zvonu, zanj najbolj značilen ciklus Iz lepših dni, ki s svojim bolestnim razmerjem do sveta sicer spominjajo na Jenkove Obujenke, vendar se v njih že uveljavlja poglobljeno razmišljanje. Medvedova lirika je v tesni povezavi z njegovim življenjem. "Življenje ga je kovalo na trdem nakovalu; temeljni akord njegovih pesmi je zato trpka bolest, le da je ta pesimizem trpljenja omiljen po etičnem idealizmu njegovega krščanskega svetovnega naziranja" (Ivan Grafenauer). Med njegove najlepše pesmi spadajo elegije, posvečene spominu pokojne matere. Pisal je tudi epske pesmi z motivi iz krajevne ali slovanske zgodovine, iz Svetega pisma ali iz legend. Izmed svojih pesmi je Medved izbral najboljše in jih izdal v dveh zvezkih svojih Poezij (1906, 1909). Finžgar sodi, da je v Medvedovih pesmih res preveč svetožalja, toda "modra glava naj bi izbrala cvet njegovih pesmi, pa bi imeli knjigo, ki bi nikoli ne zastarala."

Medved3Poleg lirike je bila glavno polje Medvedovega literarnega ustvarjanja dramatika. Že kot bogoslovec je spesnil dramatičen prizor iz Svetega pisma Savel. France Koblar, najboljši poznava­lec starejšega slovenskega gledališča, v svoji knjigi Slovenska dramatika Medvedovemu dramskemu ustvarjanju posveča 22 strani. "Medvedovo dramsko pesništvo," piše, "se je razvijalo v treh stopnjah. Prvo je klasicistično zgodovinsko obdobje, nato goji sodobno idealistično realistično dramo, nazadnje se nagiba k ljudski igri." Iz prvega obdobja so tri njegova najbolj znana dramska dela: romantična petdejanska drama Viljem Ostrovrhar (1894), dvodelna jambska tragedija Kacijanar (1895) ter trage­dija Za pravdo in srce, v kateri je za snov izbral dogodek iz hrvaško-slovenskega kmečkega upora leta 1573. O Viljemu Ostrovr­harju je Koblar zapisal, da mladi pesnik ni gradil iz življenj­skih izkušenj. "Vendar delo ni brez pomena, zlasti iz dveh raz­logov: prvič vidimo načrtno iskanje narodnega izročila v stari zgodovini, drugič je morda zavestno snovanje tragedije iz krš­čanskih osnov." Njegove realistične drame (Krivica in dobrota, Na odru življenja) zajemajo snov iz družinskega življenja, so pa premalo "odrske". Iz zadnjega obdobja je nekaj veseloiger (Na ogledih, Rendezvous, Prvi april) in dramatičnih slik (Cesar Friderik na Malem gradu). V zapuščini sta ostali njegovi drami Črnošolec ter Stari in mladi.

Silvester Čuk

Zajemi vsak dan

Ljubiti drugega pomeni ravnati z njim kot s samim seboj, mu želeti vse, kar želimo sami sebi.

(Thomas Merton)
Sobota, 16. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh