Aleš in Franc Ušeničnik

Aleš: duhovnik, filozof, teolog in akademik, * 3. julij 1868, Poljane nad Škofjo Loko, † 30. marec 1952, Ljubljana.

Franc: duhovnik in teolog, * 16. april 1866, Predmost, † 16. april 1952, Ljubljana.

Usenicnik Ales1Ko smo novembra 1974 v prilogi Ognjišča predstavili nagrobnike nekaterih velikih Slovencev in smo mednje upravičeno uvrstili tudi Aleša Ušeničnika, se je nekdo v imenu vladajoče Partije na to obregnil s časopisnim člankom 'Kdo je za koga veliki Slovenec?' Dobrosrčnega Ušeničnika so namreč razglašali za 'očeta borbenega protikomunizma'. Zato so ga leta 1948 (natihoma) črtali iz seznama članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti, med katerimi je bil od njene ustanovitve (1938). Ko je 30. marca 1952 umrl, so v tedanjem verskem listu Oznanilo smeli o njem objaviti le kratek zapis (57 vrstic). Še ko so pred nekaj leti postavili Aleševo sliko v kotiček slavnih domačinov v novi šoli v Poljanah nad Škofjo Loko, je nastal 'vik in krik'. Dobra dva tedna za Alešem je (16. aprila 1952) umrl tudi njegov dve leti starejši brat Franc, profesor ljubljanske teološke fakultete in njen prvi dekan (v akademskem letu 1919/20). Ob štiridesetletnici smrti posvečamo bratoma Ušeničnikoma teh nekaj vrstic, s katerimi ju predstavljamo slovenski javnosti, ki ju (povečini) ne pozna.

Njun rojstni dom je bil ponosni kmečki dvorec Županovšče v Predmostu pri Poljanah nad Škofjo Loko, toda njuni starši so bili skromni gostači. Franc je zagledal luč sveta 2. oktobra 1866, Aleš pa 3. julija 1868. Oba sta osnovno šolo obiskovala v domačem kraju in v Škofji Loki, gimnazijo pa v Ljubljani. Po maturi sta oba stopila na pot, ki vodi v duhovništvo. Zaradi njune bistrosti so ju predstojniki poslali študirat v Rim, na papeško univerzo Gregoriano, in oba sta študij zaključila z dvojnim doktoratom - iz filozofije in teologije, ter bila posvečena v duhovnika: Franc leta 1893, Aleš (ki je slovel kot najbolj nadarjen študent svojega letnika) pa leta 1894.

Usenicnik Ales2Franc je po vrnitvi domov najprej služboval kot kaplan pri sv. Jakobu v Ljubljani, zatem je bil spiritual (duhovni vodja) v Alojzijevišču in v bogoslovju, obenem pa profesor liturgike in homiletike; v letih 1905-1909 je bil ravnatelj Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano, potem pa profesor pastoralnega bogoslovja na škofijskem bogoslovnem učilišču v Ljubljani (1909-1919), od avgusta 1919 do 1937 pa je bil redni profesor pastoralke na bogoslovni fakulteti, ki jo je v prvem letu obstoja (1919/20) vodil kot dekan. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika Pastoralno bogoslovje in Katoliška liturgika. Obiskovalci ljubljanske stolnice so ga poznali kot pobožnega mašnika in izredno razumevajočega spovednika.

Aleš pa je bil najprej stolni kaplan (vikar) v Ljubljani; leta 1897 je za J. E. Krekom, ki je postal državni poslanec, predaval filozofijo in osnovno bogoslovje, po smrti Frančiška Lampeta (1900) pa je postal profesor dogmatike in sociologije na ljubljanskem bogoslovnem učilišču. Od leta 1919 je bil redni profesor filozofije na teološki fakulteti novoustanovljene slovenske univerze, ki jo je vodil kot rektor v akademskem letu 1922/23. Večkrat je bil dekan TF. Bil je odličen predavatelj, sodeloval je pri ustanovitvi SAZU, bil je dopisni član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti ter član Papeške akademije sv. Tomaža Akvinskega (doslej edini Slovenec). Aleš Ušeničnik je bil po poklicu filozof (modroslovec). Na ljubljanski teološki fakulteti je uvedel neotomistično filozofijo. Zelo oseben je bil na področju dušeslovja, najbolj izviren pa v spoznavoslovju, kjer se je 'zapisal' s svojim pojmom 'reflexio completa' (popolna povratnost duha). Ukvarjal se je s številnimi drugimi vprašanji. Na področju umetnosti je zagovarjal misel, da mora prava umetnost vzbujati v duši harmonijo. Ušeničnik sodi tudi med največje slovenske katoliške sociologe: v svoji zajetni knjigi Sociologija (nad 800 strani) zagovarja solidarizem (vzajemnost) in ostro zavrača socializem in komunizem. Oglašal se je vsepovsod. Njegovi Izbrani spisi so izšli v desetih knjigah (1939-1941)

Zajemi vsak dan

Sporočilo Kristusovega križa je prezgovorno, da bi ga mogli preslišati, prerazločno, da bi ga mogli krivo razumeti, predragoceno, da bi ga mogli zavreči.

(Jože Smej)
Sreda, 25. April 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh