Stanko Vurnik

* 11. april 1898, Šentvid pri Stični; † 23. marec 1932, Ljubljana

Vurnik Stanko1»Kdor ljubi svoj narod, mora zanj tudi delati in se žrtvovati in nobenega narodnjaka ne poznam, ki bi ne ljubil ljudske umetnosti, ki ravno najčisteje zrcali narodovo dušo, in o tej naši ljudski umetnosti moramo dobiti pošteno znanstveno delo, ki ga še nimamo. Za to pa moramo delati vsi, par ljudi tega ne zmore, treba je hitrega dela, zakaj našo ljudsko kulturo je moderna civilizacija že tako razjedla, da danes gine in umira in tone v pozabo. Čez petdeset let ne bomo več mogli govoriti o obstoju kake naše ljudske umetnosti ... To umiranje naše ljudske, narodne kulture se je začelo okroglo pred sto leti in, čudovito, šele takrat se je takozvani kulturni meščan začel zanimati zanjo, šele takrat opazil njeno starodavno lepoto ... Dušo in srce svojega naroda moramo ohraniti vsaj za muzej ali knjigo, zakaj danes se že stapljajo duše v splošno evropsko civilizirano dušo, v kateri tonejo vse narodne kulture pod isto uniformo.« Tako je v svojem predavanju o ljudski umetnosti 22. marca 1931 nagovoril slovenske učitelje Stanko Vurnik, umetnostni zgodovinar, muzikolog, narodopisec in publicist. Predstavljamo ga ob 120-letnici rojstva.

GLASBENA ŠOLA V DOMAČI DRUŽINI
Stanko Vurnik se je rodil 11. aprila 1898 v Šentvidu pri Stični kot sin organista Matevža iz Stare Oselice v Poljanski dolini, in Ane roj. Krevs, cerkvene pevke, zato je odraščal v glasbenem svetu. Prvi dve leti je obiskoval osnovno šolo v Šentvidu, zadnji dve pa v Kranju. Prva dva razreda gimnazije je dokončal v Šentvidu nad Ljubljano, naslednja dva v Kranju, nakar je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani. Zaradi vojne je maturiral že v februarju 1917 ter moral takoj na soško fronto. Po koncu vojne je odšel na zagrebško univerzo, jeseni 1919 pa je na filozofski fakulteti novoustanovljene univerze v Ljubljani začel študij primerjalnega jezikoslovja. Zaradi slabih gmotnih razmer je moral študij prekiniti. Zaposlil se je kot uradnik pri deželni vladi, obenem pa je kot član kulturnega uredništva dnevnika Jutro poročal o glasbenih in drugih kulturnih dogodkih ter prevajal podlistke. V akademskem letu 1921/22 je začel študij umetnostne zgodovine pri Izidorju Cankarju, kjer je pridobil trdne temelje za svoje poznejše vsestransko delo. Študij je zaključil leta 1925 z doktoratom o slovenskem baročnem slikarju Valentinu Metzingerju. Kot umetnostni zgodovinar ni dobil službe, na priporočilo Izidorja Cankarja ga je Niko Županič, ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, izbral za svojega asistenta in kmalu zatem je bil imenovan za kustosa. Čeprav etnologije ni študiral, se je hitro vživel v novo stroko. Leta 1927 se je poročil z Minko Sodja iz Črnuč, rodila sta se jima sinova Marijan Ciril (1928) in Stanislav (1930). Sredi dela ga je napadla jetika in ga 23. marca 1932 spravila v prezgodnji grob. Po njegovi smrti se je vdova z otrokoma izselila iz Slovenije in njegov grob na Žalah je prešel v druge roke.

TRIJE ZNANSTVENIKI V ENI OSEBI
Ob smrti Stanka Vurnika je umetnostni zgodovinar France Stele zapisal: »On je družil v eni osebi umetnostnega zgodovinarja, muzikologa, etnografa in vse tri povezal z bujnim osebnim temperamentom publicista.« Ko je nastopil službo v Etnografskem muzeju, je metode umetnostnega zgodovinarja spretno uporabil na področju etnografije. Dela se je lotil z vso vnemo. Hitel je in neumorno snoval, kot bi slutil, da mu je odmerjen kratek čas. Pozornost je posvetil slovenski ljudski plastiki, posebno pa študiju noše, zlasti njenim sestavnim delom - peči in avbi. Veliko zadoščenja mu je prinašalo raziskovanje slovenskega ljudskega slikarstva: panjske končnice, ki so dragocena slovenska posebnost, slike na steklo, poslikano kmečko pohištvo. Leta 1926 je začel Etnografski muzej izdajati svoje glasilo Etnolog in Vurnik je bil med glavnimi sodelavci. Njegov prvi prispevek je bil Drobec k študiju slovenske ljudske plastike, v naslednjih letih je v njem objavil svoje tehtne študije: Slovenska peča, Slovenske panjske končnice, Kmečka hiša Slovencev na jugovzhodnem pobočju Alp. V arhivu Slovenskega etnografskega muzeja je nedokončan rokopis o namenu in pomenu ljudske umetnosti. To je osnutek predavanja, s katerim je hotel slovenske učitelje, kot “delavce na terenu”, spodbuditi k odkrivanju in ohranjanju zakladov naše ljudske umetnosti. Ta rokopis je v Vurnikovi zapuščini odkril etnograf Vilko Novak, ki je o njem zapisal: »Znanstveni delež Stanka Vurnika, ki se je v kratkem življenju uveljavil v treh strokah, je gotovo najpomembnejši v etnologiji. Zaradi časovnih in delovnih razmer ni posebno obsežen, toda zaradi uvedbe znanstvene metode v obravnavanju nekaterih področij in zaradi temeljnih raziskav v njih bo ohranil svoj pomen tudi v prihodnje.«

Vurnik Stanko2

TROJNA KULTURNA SLIKA SLOVENSKEGA OZEMLJA
Po izobrazbi je bil Stanko Vurnik umetnostni zgodovinar, po delu, ki ga je opravljal, etnograf, tretje njegovo področje pa je bila ljudska glasba. Izšel je iz glasbene družine, ni znano, kje se je glasbeno izpopolnjeval, dejstvo pa je, da je bil v glasbeni teoriji in glasbeni zgodovini dobro podkovan. Ves čas svojega delovanja v Etnografskem muzeju je bil dejaven v uredništvu dnevnika Slovenec kot glasbeni in umetnostni poročevalec. Prvi pri nas je ovrednotil ljudsko glasbo, ki jo je na terenu beležil z muzejskim fonografom. Zanj je bila največja pridobitev Etnografskega muzeja v prvih letih zbirka 11.000 slovenskih ljudskih melodij, zbranih že pred prvo svetovno vojno. Vurnik je načrtoval obsežno etnografsko zasnovano izdajo. Leta 1927 je v Dom in svetu objavil zapis O slovenskem glasbenem življenju, na pobudo tedanjega urednika Franceta Steleta je začel leta 1928 pisati Uvod v glasbo, ki je izšel v knjigi.
Pri preučevanju ljudske arhitekture, strukture vasi in naselij se je lotil raziskovanja na terenu. Vse je sistematično fotografiral. Postavil je temelje za raziskovanje zgodovine razvoja naše ljudske arhitekture. V svojem članku Slovenska kmečka hiša (1926) je prvič spregovoril o treh kulturnih in narodopisnih območjih slovenskega prostora, do česar je prišel po študiju Valvasorjeve podobe naše dežele v 17. stoletju. V etnografskem pogledu je Slovenec deloma človek alpske, deloma sredozemske, deloma vzhodnjaške kulture. Značilnosti prvih dveh so vidne na severozahodnem in jugozahodnem delu Slovenije, vpliv tretje pa v vzhodni Sloveniji. Sredina – Dolenjska in južna Štajerska – je bila najmanj pod tujim vplivom in je tako glede jezika kakor tudi v ostalem ohranila največ slovenske pristnosti.

ČUK, Silvester. (Obletnica meseca), Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 46-47

Zajemi vsak dan

Vzdržuj v nas, o Marija, vero, nadnaravno vero, preprosto vero, polno in močno, iskreno vero, ki črpa iz vodnjaka resnice, iz Božje besede.

(sv. Pavel VI.)
Četrtek, 18. Oktober 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh