Marko Anton Kappus

* 12. april 1657, Kamna Gorica; † 30. november 1717 Arivechi, Sonora, Mehika

Kappus-Marko-Anton1Marko Anton Kappus (tudi Kapus), ki mu posvečamo ta zapis ob 350-letnici njegovega rojstva, je najbrž najstarejši slovenski misijonar, ki ga poznamo po imenu in po deželi njegovega misijonskega delovanja. To je bila daljna Mehika, o kateri je tudi marsikaj zapisal in so njegovi zapiski dragoceno gradivo za njeno zgodovino. "Čeprav znanstveni študij ni bil poglavitni cilj misijonskega dela, je zanimanje nekaterih naših misijonarjev vendarle seglo tudi na področje znanosti in književnosti," je zapisal dr. Zmago Šmitek v knjigi Slovenska Cerkev in misijoni (Ljubljana 1991). "S tem so si pridobili vidno, a še ne dokončno ocenjeno mesto v slovenski kulturni zgodovini." Tam piše tudi, da je zgodovina slovenskega misijonarstva v celoti še slabo raziskana. Med najbolj zavzete raziskovalce na tem področju spada prav on. O slovenskem jezuitskem misijonarju Marku Antonu Kappusu je pisal v omenjeni knjigi, še več pa v svojem temeljitem delu Klic daljnih svetov (Ljubljana 1986).

Prvi Slovenec v Ameriki

Kappus-Marko-Anton2Papež Gregor XV. je leta 1622 ustanovil Sveto kongregacijo za širjenje vere (Propaganda fide), ki je iz Rima vodila vso misijonsko dejavnost katoliške Cerkve (zdaj se imenuje Kongregacija za evangelizacijo narodov). To je storil z namenom, da bi misijonsko delo potekalo bolj načrtno in da bi zmanjšal tekmovalnost posameznih redov na tem polju. Od druge polovice 16. stoletja so vodilno vlogo v misijonih prevzeli jezuiti. Njihovi ustanovitelj sv. Ignacij Lojolski je že leta 1540 določil za misijonarja v Indiji svojega tovariša sv. Frančiška Ksaverija, ki ga častimo kot zavetnika katoliških misijonov.

Jezuit je bil tudi slovenski misijonar Marko Anton Kappus. Rodil se je 12. aprila 1657 v premožni kroparski (kovaški) družini v Kamni Gorici, iz katere je izšlo več uglednih mož, med njimi tudi njegov nečak Karel Jožef, po poklicu pravnik, ki je postal član ljubljanske Akademije operozov. Marko se je šolal najprej v Ljubljani, teologijo je študiral v Gradcu. V jezuitski red stopil leta 1676 v Celovcu. Najprej se je posvetil poučevanju po raznih jezuitskih kolegijih (Ljubljana, Leoben, Gradec). Ni znano, kako in kdaj se je odločil za delo v jezuitskih misijonih v Mehiki, ki je bila tedaj španska kolonija. Sprva so smeli iti v tamkajšnje misijone le španski in portugalski jezuiti. Število misijonskih postojank je naraščalo, zato je španska vlada leta 1664 sporočila jezuitskemu generalu (vrhovnemu predstojniku), da je lahko v vseh španskih kolonijah četrtina misijonarjev nešpancev, če so podaniki Nizozemske, Nemčije, Avstrije in Češke. "Dovoljenje" je veljalo tudi za Kappusa, ki je leta 1687 iz španskega pristanišča Cadiz odplul proti Mehiki.

Trideset let misijonskega dela

Kappus-Marko-Anton3Jezuitsko misijonsko delo v Mehiki je takrat imelo že bogato in razgibano zgodovino. Tamkajšnja provinca, ustanovljena leta 1572, je ob prihodu p. Kappusa štela že okoli 500 članov, ki so delovali med Indijanci v redukcijah in v drugih ustanovah. Njegovo misijonsko delovanje, ki je trajalo trideset let, je v glavnih črtah opisal Zmago Šmitek. Naš misijonar je nekaj časa ostal v mehiškem glavnem mestu, marca 1688 pa je bil poslan v pokrajino Pimerio Alto (današnjo Sonoro), kjer je začel delati na misijonski postojanki Cucurpe, ki je bila ena najodročnejših. S sodelavcem p. Adamom Gilgom z Moravske sta leta 1691 ustanovila novo misijonsko postojanko, ki sta jo imenovala Sv. Tadej. Tam je naš misijonar dobro spoznal tamkajšnja indijanska plemena. Februarja 1694 je s tirolskim misijonarjem p. Kühnom in španskim stotnikom Mangejem prehodil 600 kilometrov do Kalifornijskega zaliva. Po školjkah, ki jih je p. Kappus našel pri Indijancih in ki so lahko izvirale le s tihomorske obale, nikakor pa ne iz zaliva, sta misijonarja sklepala, da so jih Indijanci dobivali po kopni poti. Torej mora obstajati kopenska zveza Kalifornije s celino, čeprav so dotlej mislili, da je Kalifornija otok. Novembra 1694 je p. Kappus postal voditelj in predstojnik vseh misijonarjev ob reki Sonori. Nekaj let je bil profesor in rektor kolegija v kraju Matape, krajši čas je deloval na drugih misijonskih postojankah, a se je kmalu vrnil v Matape, kjer je 30. novembra 1717 umrl.

Pisma in zemljevid Kalifornije

Zaradi svojega raziskovalnega dela, ki ga je opravil skupaj z drugimi jezuitskimi misijonarji, sodi p. Marko Kappus med prve raziskovalce, ki so načrtno preučevali severozahodni del Mehike ter južne dele ameriških zveznih držav Arizone in Kalifornije. Po opisih njegovih potovanj upravičeno trdimo, da je bil prvi Slovenec (izpričano je, da je poleg nemškega in latinskega obvladal tudi "kranjski" jezik), ki je prišel na ozemlje sedanjih Združenih držav Amerike. Bil je tudi prvi na Slovenskem rojeni pesnik v Ameriki: njegovo pesniško delo, ki je izšlo leta 1708 v Mehiki, je obsegalo 276 kronografičnih verzov.

Ohranilo se je nekaj njegovih pisem. Pismo bratu Janezu z dne 20. januarja 1699 je bilo objavljeno v zborniku jezuitskih misijonskih pisem Der neue Welt-Bott na Dunaju. V njem opisuje podnebje, pokrajino, rudnine, rastlinstvo in živalstvo v Sonori. Zanimivo je, kar piše o prehrani Indijancev: "Naši Indijanci sploh ne poznajo kruha niti drugega peciva; žita ne sejejo zase, marveč le za svojega misijonarja. Sami pa namesto kruha jedo koruzo..."

Ko je bilo s potovanji, merjenji in mapiranjem potrjeno, da Kalifornija ni otok, temveč polotok, je p. Kappus 8. junija 1701 poslal prijatelju v Avstrijo Kühnov zemljevid Kalifornije, ki je bil objavljen leta 1707 skupaj s Kappusovim latinskim pismom. Iz zemljevida je bilo razvidno, da je Kalifornija del ameriške celine in ne otok, kot so mislili dotlej. "Čeprav je slava tega odkritja pripadla Kühnu," piše Zmago Šmitek, "je bil pobudnik pravzaprav Kappus."

(obletnica meseca 04_2007)

Zajemi vsak dan

Kristjan ve, kdaj je čas govoriti o Bogu, in kdaj je prav o njem molčati in preprosto pustiti, da govori ljubezen sama.

(Benedikt XVI.)
Sobota, 17. November 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh