Pavel Kunaver

* 19. december 1889, Ljubljana, † 19. april 1988, Ljubljana

Kunaver Pavel1"Ko si naložiš deveti križ, se začne neko novo notranje življenje - življenje v spominih. V njih je toliko lepega, da kar vre na dan in da želiš s svojimi doživetji povabiti tudi druge, posebej pa mladino, na podobno pot lepega in dobrega," je povedal Pavel Kunaver leta 1971 pred začetkom svojih "spominov" na drugem programu Radia Ljubljana. "V svojih spominih hočem povedati najširšemu krogu, da je občevanje z naravo tisto, kar resnično osrečuje vsakogar, posebno pa mladega človeka, saj ga odvrača od manj vredne zabave, tolaži ga v težavah, ga vedno vabi nazaj, v svoje zdravo in lepo okrilje." Prisrčno prijateljstvo z naravo, ki se je kazalo v njegovem zanimanju za gore, jame, zvezde, predvsem pa za mladino, ga je ohranjalo mladega do konca. Svojo bogato življenjsko pot je sklenil pred dvajsetimi leti - 19. aprila 1988 - v devetindevetdesetem letu starosti.

Prva ljubezen: domače in tuje gore

Kunaver Pavel2Očak Pavel Kunaver je imel tri velike ljubezni: ljubezen do gora, ljubezen do kraških jam in astronomije, ljubezen do mladine, ki jo je modro vzgajal v šolskih klopeh in v veliki učilnici narave. Rodil se je 19. decembra 1889 v Ljubljani, ki je bila tedaj še "dolga vas" in je bil zrak čist, do so se lepo videle gore. "Vse je bilo kar ustvarjeno, da je zbudilo že v mladem srcu ljubezen do narave, posebej pa do tistega, kar se je z vso lepoto in mogočnostjo kar vsiljevalo - do gora," piše v svoji knjigi Brezna in vrhovi. V družini je bilo pet bratov in ena sestra. Starejša brata Franc in Jože sta ga uvajala v gore zelo počasi. Najprej sta z Jožetom obhodila hribe okoli Ljubljane.

Kunaver Pavel3Zanj je bil nepozaben dan, ko je dobil nahrbtnik, znak, da ga imajo za zrelega za kaj večjega. Dobro se je izkazal pri vzponu na Grintovec in v očeh brata Jožeta je bil "zrel za Triglav", na katerega se je povzpel leta 1908, in predstavil se mu je kot "po lepoti neprekosljivi kralj naših gora". Po obveznem šolanju je najprej končal učiteljišče v Ljubljani; med službovanjem na osnovnih šolah je opravil tečaj za učitelje na srednjih šolah; v letih 1913-1914 je obiskoval učiteljsko akademijo na Dunaju, obenem pa študiral geografijo na dunajski univerzi. Med prvo svetovno vojno je bil v vojaški skupini za raziskovanje jam v Trnovskem gozdu, kjer so primerne jame uporabljali za zaklonišča in bolnišnice. Po vojni je poučeval geografijo na srednji šoli v Šiški, zatem je bil dolga leta profesor in ravnatelj. Po drugi svetovni vojni je najprej poučeval geografijo na klasični gimnaziji v Ljubljani, nazadnje (1961-1970) pa astronomijo na gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano.

Druga ljubezen: kraške jame in zvezdnato nebo

Kunaver Pavel5Pavel Kunaver je bil že od otroških let zaljubljen v višine gora, kmalu pa se je začel vnemati tudi za lepote podzemlja. Bil je med ustanovitelji Društva za raziskovanje jam (1910) ; v njegovem okviru je pred prvo svetovno vojno raziskoval jame na Dolenjskem in jih "risal". Leta 1922 je napisal prvo slovensko poljudnoznanstveno knjigo o Krasu (Kraški svet in njegovi pojavi) . Med prvo svetovno vojno je bil, kot že rečeno, v skupini avstrijske vojske, ki je raziskovala podzemeljske jame na soški fronti. Med tem raziskovanjem je prišel ne vrh Skalnice Svete gore. "Stara, sloveča cerkev na vrhu gore je stala v razvalinah - za spomin sem si vzel košček lepo izrezljanega marmorja od zdrobljenega oltarja." Podzemeljski svet je odkrival tudi svojim dijakom na ekskurzijah in skavtom/tabornikom. Bil je med prvimi borci za varstvo naravne dediščine, zlasti za varstvo Škocjanskih jam, za ohranitev Cerkniškega in Planinskega polja.

"Planinci pred prvo svetovno vojno in še dolgo po njej smo bili vse bolj tesno povezani z zvezdami kakor danes, ko vozijo avtobusi malone že v vsako vas in gorsko dolino in ko električne žarnice tudi v odročnih krajih tako osvetljujejo nebo, da se drobne zvezde tam gori kar porazgube," je potožil Pavel Kunaver leta 1974. Kaj bi šele rekel danes! Bil je med pionirji slovenske astronomije, ki jo je "oznanjal" s pisano in govorjeno besedo. Astronomsko znanje je širil zlasti med šolsko mladino. Zanjo je ustanovil prve astronomske opazovalnice v Sloveniji. S področja astronomije je napisal osem poljudnih knjig, med najbolj znanimi je knjiga Pravljica in resnica o zvezdah, ki je bila že večkrat ponatisnjena.

Tretja in največja ljubezen: mladina

"V mladih letih je treba pokazati človeku, kje naj išče pravo srečo in zadovoljnost, kje bo v vsakem času našel neminljivo lepoto, mir in srečo," je bil trdno prepričan Pavel Kunaver, zato je goreče vodil mladino v naravo, v gore. Po prvi svetovni vojni se je pridružil mladi skavtski organizaciji, ker je v njej videl idealno obliko za vzgojo takratne mladine. Za uradni začetek skavtstva na Slovenskem velja 22. oktober 1922, ko je skupina devetih fantov ustanovila svojo skavtsko skupino. Število skavtov na naših tleh je naraščalo in leta 1923 so slovenski skavti prvikrat dvignili zastavo na taboru v Kamniški Bistrici leta 1923. Njihov starešina je postal Pavel Kunaver – Sivi volk, ki je, kakor sam piše, ves vzradoščen ter poln svežih načrtov prevzel ponujeno mesto. Za mlade skavte je prirejal tabore, vodil jih je po izbranih poteh v gorah in ob morju. Skavte so močno povezovali taborni ognji, ob katerih so tiho obsedeli. Za veselo razpoloženje so s svojim naravnim humorjem skrbeli mladi Milčinski (sinovi pisatelja Frana Milčinskega, ki je njihovo skavtsko izkušnjo na humorističen način prikazal v svoji knjigi Skavt Peter). "Seveda je bila gojitev planinstva posebno pomemben del naše vzgoje, pa varovanje narave". Pavel Kunaver je bil prijatelj in vzgojitelj mladih tako v šoli kot izven nje: na taborjenjih, ekskurzijah ali izletih, Vedno je hotel dati od sebe vse najboljše, kar je vedel in znal, da bi tudi mladi, ki so ga obdajali, odnesli iz narave čim več doživetij in vtisov. V mnogih mladih Slovencih, ki so imeli priložnost sodelovati z njim, je Pavel Kunaver zapustil globoko sled.

(obletnica meseca 04_2008)

Zajemi vsak dan

Vse stvari dajejo hvalo Bogu, mi pa ne bi molili? Kdor zavoljo samih posvetnih skrbi molitev opušča, brez Boga prazno srce nosi.

(bl. Anton Martin Slomšek)
Sreda, 13. December 2017

Ognjišče na Facebooku

Na vrh