Stanko Cajnkar

* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana

Cajnkar Stanko0Ob smrti bogoslovnega profesorja in pisatelja Stanka Cajnkarja (1977), ki je s svojimi spisi krepil moč krščanske misli pri nas, je dr. France Perko, pokojni beograjski nadškof, zapisal: "Tudi njegova zasluga je, da je Cerkev na Slovenskem uspešno prebro­dila prelomno obdobje po zadnji vojni." Po sodbi mnogih je bil preveč "vprežen" v voz tedanjih oblasti. "Pravi ocenjevalec nje­govega dela bo Kristus." Ob stoletnici rojstva ga predstavljamo kot plodovitega pisatelja.

Prvorojenec verne kmečke družine

Stanko Cajnkar je spomine na svoje otroštvo, mladost in šola­nje opisal v povesti Križnarjevi. Rodil se je 25. aprila 1900 v vasi Savci, župnija Sv. Tomaž pri Ormožu kot prvorojenec kmeč­ke družine z enajstimi otroki. Ljudsko šolo je obiskoval pri Sv. Tomažu; šolanje je nadaljeval na klasični gimnaziji v Mariboru, osmi razred pa je dokončal na Ptuju. Po maturi se je vpisal na Visoko bogoslovno šolo v Mariboru, kjer se je de­javno vključil v mladinsko gibanje, ki si je prizadevalo za pre­novo Cerkve in verskega življenja. Spomladi leta 1926 je bil po­svečen v duhovnika in po slovesni "primiciji" v domači fari je bil nekaj mesecev kaplan v Vuzenici. Zatem se je dve leti izpo­polnjeval na Katoliškem inštitutu v Parizu. Po vrnitvi domov je postal profesor bibličnih ved nove zaveze v mariborskem bogos­lovju. Leta 1933 je bil prestavljen na Ptuj kot profesor vero­uka na tamkajšnji gimnaziji. Leta 1938 je doktoriral na ljub­ljanski teološki fakulteti.

Cajnkar Stanko1Ob nemški zasedbi se je leta 1941 umaknil pred nacisti s Ptuja. Zatekel se je najprej v Ljubljano, od tam pa v Košano na Pivki, kjer je ostal kot kap1an do jeseni 1944, ko je odšel na osvobojeno ozemlje v Črnomelj, kjer je na gimnaziji poučeval verouk, latinščino in filozofijo. Po vojni je bil izvoljen za poslanca v ustavodajno skupščino in v svet narodov. Bil je med ustanovitelji duhovniškega društva (CMD), s katerim so tedanji oblastniki hoteli slovensko Cerkev ločiti od Rima. Jeseni 1947 je postal izredni profesor bibličnih ved na teološki fakulteti v Ljubljani, ki jo je 16 let (1950-1966) vo­dil kot dekan. V tem času je opravljal še številne druge funkci­je. Njegove ustvarjalne načrte je 17. januarja 1977 prekrižala srčna kap.

Razmišljajoči pisatelj

Cajnkar Stanko3Ko literarni zgodovinarji ocenjujejo pisateljsko delo Stanka Cajkarja, so si edini, da mu v njegovih dramah, povestih in ro­manih "ne gre za razpletanje nekih življenjskih zgodb, ampak za ustvarjanje okvira, v katerem on in njegovi ljudje premišljuejo in razpravljajo. Cajnkarju ne gre za zunanja dejanja, temveč za notranji svet in notranja odločanja" (Viktor Smolej). Pravi za­četki njegovega pisateljevanja segajo v "ptujsko dobo" (1933­1941), ko je navezal stike s pisateljem Finžgarjem, urednikom Mohorjeve družbe. Za Mohorjevo revijo Mladika je napisal vrsto esejev, črtic in pogovorov, v katerih je odkrival svoje poglede na tedanji svet, poln družbenih in drugih krivic. Izšli so v knjigi Razgovori (1942).

Cajnkar Stanko4Pri Mohorjevi so izšla skoro vsa njego­va leposlovna dela. Povest V planinah (1940) je zgodba o dveh mladih ljudeh, ki se srečata v planinah, in ob njiju pisatelj razpleta svoj pogled na svet. Leta 1938 je izšla njegova drama Potopljeni svet, katere glavna oseba je duhovnik, ki se odda­ljuje od vere in Cerkve, potem pa znova odkriva lepoto tega "po­topljenega sveta". Med bivanjem v Košani je napisal svoje naj­obsežnejše delo, roman Noetova barka (1945, 1970), v katerem je upodobljena ptujska gimnazija s svojimi dijaki in profesorji pred drugo vojno. Povest Križnarjevi (1952, 1966) podaja podobo pisateljevega doma in vasi ter njegovo šolanje do nove maše. Od drugih njegovih leposlovnih del omenimo še dramo Za svobodo (1946), povest Po vrnitvi (1947), zgodovinsko povest Sloven iz Petovije (1955), ki jo je sam dramatiziral in ji dal naslov Petovijska tragedija.

Posluh za iskalce Boga

Poleg Cajnkarjevega leposlovnega ustvarjanja je treba posebej omeniti njegove religiozne spise. "Umetnost mu je samo ena izmed poti za umevanje življenja, v religiozni literaturi pa teži za tem, da verska vprašanja na razumljiv in aktualen način pribli­ža sodobnemu človeku," je zapisal Jože Dolenc ob Cajnkarjevi šestdesetletnici. Po prvih stikih s Finžgarjem je Mohorjeva na njegovo pobudo ustanovila religiozno zbirko z naslovom Studenci žive vode in kot prva je v tej novi zbirki izšla Cajnkarjeva knjiga razmišljanj Luč sveti v temi (1937). V njej na kramlja­joč način, dobrohotno in obzirno, podaja verske resnice. V so­dobnem človeku odkriva ne ateista, marveč iskalca Boga in ga skuša razumeti. V isti zbirki je izšla tudi njegova knjiga Oče­naš (1940) z izvirnimi razmišljanji o Gospodovi molitvi.

Cajnkar Stanko5Kot strokovnjak na področju svetopisemske znanosti je z veseljem sodeloval (z uvodi) pri izdaji slovenskega Svetega pisma (Ma­riibor 1958-1961). Leta 1962 je izdal knjigo Misli o svetopisem­skih knjiga. Veliko bogoslovnih razprav je objavil v reviji Nova pot, glasilu duhovniškega društva, katere ustanovitelj in urednik je bil. Pozorno je spremljal delo drugega vatikanskega koncila, v katerem je videl potrditev svojih pogledov in priza­devanj, in o njem napisal obsežno delo Misli o koncilu. Njego­vo zadnje natisnjeno delo je dolg esej o Francu Saleškem Finž­garju. Pero se mu je ustavilo sredi pisanja spominov na svoje ustvarjalno in razgibano življenje.

(obletnica meseca 04_2000)

Zajemi vsak dan

Kristus je trpel za nas in nam zapustil zgled, da bi hodili po njegovih stopinjah ... Ko so ga sramotili, ni vračal sramotenja, ko je trpel, ni grozil, ampak je vse prepustil njemu, ki pravično sodi.

(apostol Peter)
Petek, 29. Marec 2024
Na vrh